»Nemogoče je ostati brezbrižen«

Sredi prostranega sivega, temačnega gozda se je znašel medved in se v vsej svoji veličini povzpel na zadnji šapi. Bo napadel? Ali mu grozi napad? Počasi se mu približuje ženska v krilu, privzdignjenim že tako visoko, da vidimo obrise njene gole zadnjice, in njuna pogleda se – to sicer lahko le slutimo, saj njenega obraza ne vidimo – srečata. Napeto je in številni rdeči cvetovi, ki so vzbrsteli po vsej sliki, bi situacijo lahko zmehčali, če ne bi tako zelo spominjali na kaplje krvi, morda celo na strelne rane.

Slika z naslovom Državni sovražnik (Enemy of the state) je eno od del, ki bodo še vse do konca avgusta na ogled na razstavi Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton v ljubljanski Galeriji Kresija. Njihova avtorica je brez najmanjšega dvoma Tina Dobrajc, slikarka mlajše, najbolj aktivne generacije, ki je letos dopolnila 36 let, in se je v zadnjih nekaj letih uveljavila kot ena naših najvidnejših in najbolj prepoznavnih vizualnih umetnic, kar potrjuje že Jakopičevo priznanje iz leta 2015.

Ne slovi le kot odlična slikarka, temveč tudi po svoji samosvoji, izjemno močni estetiki, polni dekliških in ženskih likov, živali, rož, mask, folklornih elementov, kakršne so denimo avbe, in odtenkov sive, ki jim tu in tam doda kak živo roza ali rdeč poudarek. Njene slike se odzivajo na tradicijo, arhetipe, največkrat raziskujejo vlogo žensk v družbi ter stereotipe in tabuje, povezane s spoli, pogosto imajo feministične izjave. »Zdi se mi, da težko uporabljaš neke tradicionalne, folklorne simbole, oblačila, embleme, ne da bi se ob tem ukvarjal tudi s položajem ženske, saj je bila tradicija vedno neprizanesljiva do nas, žensk. Bolj neposredno smo jo občutile na svojem telesu, pa tudi sicer v življenju. To seveda ni moja edina izjava. Je pa gotovo ena najmočnejših,« se strinja Tina Dobrajc, ki platno včasih zamenja tudi za druge nosilce, denimo za video ali pa stoletne rjuhe iz družinske dote, na katere je pred leti izvezla podobe krvavečih žensk in s tem odprla še eno precej tabuizirano temo – temo menstruacije. Ne preseneča, da ji je blizu tudi humor.

»Groza me je, kaj se dogaja na Poljskem, Madžarskem in drugod po Evropi. To brzenje k stari-novi, kleropatriarhalni družbi, mi požene kri po telesu. In v to, višegrajsko ’špuro’ naša vlada zdaj pelje tudi nas, ne da bi nas vprašala, ali si to sploh želimo. Tega si seveda ne želimo.«

Tudi slika Državni sovražnik bi lahko imela feministični podton, vse predispozicije za to ima: ženski se nasproti postavi medved, zver, lahko je moški ali pa država. A prav na tej konkretni sliki so vloge lahko tudi obrnjene, še zlasti, če vemo, kako je nastala. Njen nastanek je namreč spodbudilo še vedno sveže in aktualno politično dogajanje. To pa doslej ni bilo ravno tipično za Tino Dobrajc. Gre za zanimiv premik, ki se ji je zgodil potem, ko je junija lani, v zdaj že davnih »starih časih« pred korono, ob spremljanju medijev ugotovila, da poročajo le še o dveh temah, ki sta do skrajnosti spolarizirali javnost. Prva je bila odstrel medvedov, vlada je takrat predlagala odstrel kar 200 kosmatincev, kar se je mnogim zdelo odločno preveč; tudi njej, ki ji je problematika kršitve pravic živali kot živih bitij že od nekdaj blizu. Druga udarna tema pa so bili takrat begunci, ki so boljše življenje iskali na ilegalni poti po gozdovih med Bosno in Slovenijo ter naprej proti zahodu in severu, vendar tja nikoli niso prispeli, saj so jih slovenski policisti, namesto da bi jim v skladu z veljavnimi predpisi omogočili zaprositev za azil, množično nezakonito vračali, hrvaška policija pa jih je, pogosto pretepene in okradene, nato puščala na pragu Bosne. »Ogorčena sem bila, kako je tekel medijski diskurz o tem. Nisem več vedela, ali poslušam in berem prispevke o medvedih ali beguncih. Vsi so poročali le še o polarizaciji družbe, ljudje in živali niso zanimali nikogar več. Ključno sporočilo je bilo, saj nas ne motijo, ampak nočemo jih več tukaj,« se spomni. Nastala je slika, kjer medved postane družbeni sovražnik in kot tak državni sovražnik par excellence.

Že od malih nog, med odraščanjem v Škofji Loki, se je je dogajanje okrog nje dotaknilo. Pravzaprav do družbenega dogajanja nikoli ni bila brezbrižna. »Nemogoče je ostati brezbrižen. Nikoli nisem bila nekdo, ki bi samo skomignil z rameni. Vedno sem pomislila, ne, to pa že ni prav. Kaj lahko naredimo, da bo bolje?« se spomni.

Kot umetnica vseeno ni tako neposredna, stvari na prvo žogo ji niso blizu. Zato politične izjave v svoja dela vedno vtke zelo previdno, nežno, sublimno, denimo skozi občutek tesnobe, ki praviloma spremlja problematične situacije, in tako gledalcu ponudi več možnih interpretacij, tudi povsem apolitično. »Ne želim, da bi mojo umetnost videli kot zgolj angažirano ali feministično, saj to zagotovo nista edini oznaki zanjo. To, kar delam jaz, so zelo benigni odzivi avtorja na družbeno dogajanje. Že zato, ker slike ne vidim kot najprimernejši medij za družbeni angažma. Mi je pa težko, da bi se kot likovna ustvarjalka popolnoma distancirala od družbene stvarnosti, ki se mi zdi vse bolj grozna,« pravi. Pri tem se vedno znova sprašuje, koliko lahko slika kot medij prenese, ali lahko prenese zelo politične izjave. »Sprašujem se, kje je tista meja, do katere lahko kot slikar greš, da sporočilo ne izpade prekomerno patetično. Sem pa vesela, če med kolegi umetniki vidim koga, ki mejo predre in gre prek nje, pa čeprav se to ponavadi zgodi zunaj slikarstva, recimo v obliki performansa, videa ali dokumentarnega projekta.« Ne preseneča, da si je ta vprašanja še toliko bolj intenzivno zastavljala v zadnjem času. V času, ko sta nas hkrati doleteli pandemija koronavirusa in oblast, ki odkrito seje nestrpnost in sovraštvo, ustvarjalce s področja kulture – to v Evropi dokazano velja za eno od petih najbolj prizadetih zaradi pandemije – pa pušča brez kakršnekoli oblike pomoči (izjema je bil dvomesečni temeljni dohodek za samozaposlene) in jim celo jemlje javna sredstva, pridobljena na rednih razpisih pred pandemijo. Ogorčenje med delavci v kulturi je razumljivo, prav tako dejstvo, da so kulturniki že vseskozi med prvoborci na petkovih protivladnih protestih. Mnogi so čez noč ostali brez dohodkov, brez dela, brez možnosti, da bi na svojem področju kdaj kmalu sploh lahko delali, država pa jih zdaj še dodatno kaznuje.

Sama je zadnja leta ob slikanju veliko ilustrirala, lahko se pohvali s kar nekaj knjižnimi izdajami, s Tatjano Pregl Kobe sta stkali tudi dolgoročno knjižno sodelovanje, a se zaveda, da je pandemija zelo prizadela področje založništva. V veliki stiski, kako naprej, je tudi gledališče, kjer že dolgo deluje kot scenografka in avtorica vizualnih podob. Resda so tunike, na katere je oblikovalka Sanja Grcić umestila njene slikarske podobe, trenutno »vroča roba«, skorajda protestni simbol, a sama dobro ve, da moraš delati na več frontah, da kot samozaposlena v kulturi preživiš. Še zlasti, ker je kot prekarec v enaki situaciji tudi njen mož Mito Gegič, še eden naših najvidnejših in najprepoznavnejših sodobnih slikarjev.

Seveda pa med kulturniki trenutno še zdaleč ne vre le zaradi negotove finančne situacije. Še toliko bolj jih k uporu sili to, da se sedanja oblast iz njih na vsakem koraku grobo norčuje. Enkrat jih ignorira, drugič zmerja s paraziti. Njihova dela deli na »pravo« in »zavrženo umetnost«, pri čemer je jasno, da so ta izraz za umetnost, ki jim ni bila po godu, nekoč uporabljali nacisti. Sama je bila doslej žaljivk zaradi svojega ustvarjanja deležna le, ko je festival Slovenski dnevi knjige predlani za svojo likovno podobo uporabil del njene slike Na senčni strani Alp II (2016), na kateri je ženska z avbo in golim oprsjem. »Tu vidim problem, da širša družba še vedno ni seznanjena z dosežki, ki nam jih je v preteklosti izboril feminizem. To pa vodi v ignoranco pri prepoznavanju pasti izrazito patriarhalne ideologije,« opozarja. Tudi sicer se zdi, da so največ gnojnice vedno deležne umetnice, ki si v svoji umetnosti drznejo uporabiti golo telo, in še toliko bolj, če je to telo njihovo lastno ali pa njihovo delo izpostavi izrazito feministično stanco. Ni naključje, da sta bili predlani pogroma deležni prav Simona Semenič in Maja Smrekar, in to v času, ko sta za svoje ustvarjanje prejeli najvišje državno priznanje.

Takratni dirigent tega pogroma je medtem postal premier in sovraštvo do vsega, kar ni v skladu z njegovo vizijo sveta, zdaj seje z ene najvišjih pozicij v državi. A podobno zatohlega vzdušja so trenutno deležne tudi številne druge države, od ZDA do nam geografsko najbližjih. »Groza me je, kaj se dogaja na Poljskem, Madžarskem in drugod po Evropi. Prav kurjo polt dobim, ko berem, kako rušijo eno temeljno pravico za drugo. Enkrat zrušijo pravice žensk, drugič skupnosti LGBTQ+, zrušijo neodvisne medije, pa sodstvo. To brzenje k stari-novi, kleropatriarhalni družbi, ki jo želijo predstaviti kot edino smiselno družbeno usmeritev, mi požene kri po telesu. Ubira se temna vizija Evrope, ki je pravzaprav nihče noče. In v to, višegrajsko ’špuro’ naša vlada zdaj pelje tudi nas, ne da bi nas vprašala, ali si to sploh želimo. Tega si seveda ne želimo,« je odločna.

Zdi se, da so vsi ti premisleki, vsa ta zaskrbljenost nad dogajanjem doma in v svetu, vidno zaznamovali zadnje slikarske stvaritve Tine Dobrajc. Na razstavi, ki si je naslov izposodila pri skupini Radiohead (pri skladbi All I Need/Vse, kar potrebujem), najdemo dve povsem sveži sliki, ki sta že na prvi pogled nekoliko drugačni od njenega dosedanjega opusa. Vsebinsko morda niti ne, pri izbiri tehnike pa vsekakor. Barve je doslej uporabljala zgolj kot detajl ali, bolje rečeno, označevalec, ki je dal sliki še večji vsebinski naboj. Tokrat pa se jih je prvič intenzivneje lotila s čopičem. Namočila ga je v najbolj divji odtenek, kar ji jih je kdaj prišlo nasproti, v roza-oranžen fluorescentni akril, in z njim prekrila celotno platno, nato pa na njem ustvarila podobe v svoji prepoznavni, edinstveni poetiki. Podivjana, eksplozivna barva z njenih slik zdaj dobesedno žari, kriči, zareže v oko in srce. Tako kot tesnoben čas, v katerem živimo.

Razstava:
Tina Dobrajc: Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton
Kje: Galerija Kresija, Ljubljana
Kdaj: do 1. septembra 2020