Leon Firšt, skladatelj in glasbenik, ki včasih nariše tudi kakšno karikaturo

Redkokateri umetnik se lahko pohvali s tem, da so bile na primer objavljene vse njegove zgodbe, razstavljene ali prodane vse slike ali izvedene vse skladbe. Mladi celjski skladatelj Leon Firšt je izjema, saj so pot do občinstva našle čisto vse skladbe, ki jih je napisal, razen tistih iz »zelo mladega« obdobja. Glede na to, da je star komaj šestindvajset let, bi lahko pomislili, da se je njegovo »zelo mlado obdobje« končalo pred dvema, tremi leti. A sam ima z zgodnjimi skladbami v mislih tiste izpred desetih let, govorimo namreč o skladatelju, čigar skladbo je mladinski simfonični orkester v Celju izvedel že, ko je še hodil v osnovno šolo. Naročil mu jo je Matjaž Brežnik, dirigent orkestra, ki je slišal duet za marimbo in vibrafon, ki jo je Firšt napisal zase in za svojega prijatelja in je bila prva njegova javno izvedena skladba. »Bil je dovolj naiven, da je zaupal mlademu skladatelju, jaz pa dovolj pogumen, da sem izziv sprejel. In je šlo čez,« skomigne Firšt, ki je glasbo od malega pisal »za zabavo«. V okolju, v kakršnem je odraščal – njegov oče je skladatelj Nenad Firšt, mama Alenka poučuje violino; uspešna glasbenika sta zdaj tudi brata Miha in Peter – to niti ni bilo tako zelo presenetljivo. »Oče je imel na računalniku program za sestavljanje skladb, in medtem ko so vrstniki igrali igrice, sem se jaz zabaval s tem programom. Nekaj časa mu sploh nisem povedal, da ga uporabljam, vsega sem se naučil sam.«

Vpisal se je na Prvo gimnazijo v Celju, izrazito naklonjeno umetnikom (ob tem je sam hodil še v glasbeni razred), kjer mu je čas deloma mineval tudi med pisanjem aranžmajev za orkestre, big bande in različne manjše zasedbe, ter nato odšel v Ljubljano študirat kompozicijo na Akademijo za glasbo. »Med študijem sem še naprej dobival razne projekte in naročila, najbrž tudi zato, ker se je o meni začel širiti glas, da hitro napišem skladbo,« se nasmehne. Imel je srečo, da ga je na faksu poučeval profesor Dušan Bavdek, sicer ravno tako skladatelj, ki študentov ni omejeval pri zunanjih projektih, ob tem pa mu je odprl tudi nove poglede na glasbo.

Hiter ustvarjalec je delno zaradi neučakanosti: ker je tako zgodaj prišel do izvedbe svojih skladb, si želi, da bi lahko tudi vsako novo čim prej slišal v živo. Ta nikoli ne naredi povsem takšnega vtisa, kot si ga je zamislil, a se mu zdi to normalno – skladba na papirju je namreč oživela le polovično, drugo polovico življenja ji vdahne prva izvedba, potem pa raste in se razvija vsakič, ko je znova odigrana. Sicer pa vedno pazi, da na račun hitrega pisanja ne trpi kakovost skladanja. »Doslej pa se je tudi pri praktično vsakem naročilu zgodilo, da je bila skladba dobro sprejeta.«

Kakovost njegovega dela potrjujejo tudi številna priznanja, ki jih je prejel: Prešernova nagrada Univerze v Ljubljani, kristalni grb občine Celje za izjemne študijske uspehe, celjska zvezda za glasbo v muzikalu Veronika Deseniška, Prešernova nagrada ljubljanske Akademije, dosegel je tretje mesto na mednarodnem skladateljskem tekmovanju Artistes en Herbe v Franciji, leta 2018 pa tudi prvo nagrado na zvezdniškem tekmovanju v glasbeni kompoziciji na Filipinih. Razpis je po naključju našel na spletu – skladatelji z vsega sveta naj bi napisali simfonično glasbo na temo riževih teras in filipinskega ljudstva Ifugao. Povsem neobremenjeno se je poglobil v ljudstvo Ifugao, sedel k pisanju (»To je bilo eno bolj maratonskih ustvarjanj,« se spominja, saj je moral skladbo za natečaj – spet – zložiti hitro) in kmalu izvedel, da je izbran med dvajset polfinalistov. Tako je za tri tedne odpotoval na Filipine; izkušnjo opiše kot surrealno. Nekaj časa je preživel v provinci Banaue, »v hotelu sredi džungle«, nekaj pa v Manili, kjer se je udeležil peturnega koncerta skladb, ki so nastale za potrebe tekmovanja. »Tam sem celo srečal nekaj svojih skladateljskih idolov, kar je dalo celotni izkušnji – poleg zmage – še dodaten pečat.« Njegova zmagovalna skladba je zdaj tema tekmovanja, ko se je vrnil iz Filipinov, pa je izvedel še, da bo ena njegovih skladb izvedena na prestižnem festivalu Young Euro Classic v Berlinu.

V zadnjih letih se je Firštu uspelo dokončno uveljaviti v slovenskem glasbenem prostoru, njegove skladbe odzvanjajo na dogodkih, kot so Slovenski glasbeni dnevi, stoletnica Univerze v Ljubljani in stoletnica Narodne galerije. Kljub temu pa delo zanj ni najpomembnejša stvar na svetu, čas si rad vzame tudi za druženje s prijatelji in hobije, med katerimi je posebej zanimiv risanje karikatur. Med karanteno jih je narisal več kot sto. To ne pomeni, da ni pisal novih skladb, a mu je ob tem ostalo še nekaj prostega časa. »Ko sem jih nekaj objavil na Facebooku, sem začel dobivati naročila prijateljev in znancev – za rojstne dneve in obletnice, pa tudi na primer za prikazne slike na Facebooku.« Zdaj lahko k številnim uspehom doda še to, da njegove risarske stvaritve blestijo na prikaznih slikah kar nekaj uporabnic in uporabnikov socialnih omrežij.