Andrew Sean Greer: Manj

+ + + +

Beg okoli sveta

Artur Manj zbeži. Iz utečenega življenja, iz devetletne zveze s prijateljevim sinom, ki se bo ravno poročil, beži pred lastno petdesetletnico in težavami s staranjem, tudi zaradi zavrnitve založnika. Iz kupa neodprte pošte, ko razmišlja o smereh bega, ugleda niz prihodnjih dogodkov, ki mu jih bodo plačali drugi ali ga vsaj ne bodo preveč stali. Ti imajo domicile v Nemčiji, Mehiki, Maroku, Indiji in Kjotu in tam, na potovanju, zapada v lamentacije o staranju.

Manj je pisatelj, ki mora po srednje uspešni karieri predelati svoj roman o Hitrem, še eno od Odisej, kot so bili vsi prejšnji romani, recimo Kalipso, in ki nazadnje ugotovi, pravzaprav mu to šepetajo drugi, da je srednjeletni samski moški nezanimiv za literaturo, da se nikomur ne smili, tudi če je gej. Zato ameriški pisatelj Andrew Sean Greer (letnik 1970) z dovolj pripovedne veščine vpelje še enega pripovedovalca, ki Manju in njegovemu početju diha za ovratnik, in potem se nekje proti koncu pokaže, kako rešiti zagato z nezanimivostjo: s ščepcem komedijskega preliva.

Če piše o snifanju, mora biti zraven razpihovalni fen, če o starostnem razbarvanju las v sivo, mora biti opis karikatura. Na podlagi tega mešanega postopka spremljamo Manjev permanentni kulturni trk. In kulturni trg; enkrat na vajah iz kreativnega pisanja razrežejo Lolito Nabokova in jo na novo kolažirajo, drugič bi moral po obširnem uvodnem akademskem delu izreči stavek ali dva o svojem prvem partnerju, svetovno znanem pesniku in dobitniku pulitzerja, v navzočnosti njegove žene, ki ji ga je otel. Potem v puščavi praznuje abrahama in se (skoraj) vsi drugi zastrupijo in obležijo, na Japonskem piše o obredu s hrano in ima ob vsakičnem poskušanju istega kmalu občutek večnega vračanja.

Predvsem Manja preganjajo spomini na pretekle zveze, ki jih v vsakem mestu, na vsakem koraku razpihujejo poznavalci njegovega sentimentalnega življenja, bivši ljubimci, prijatelji in preračunljivi tekmeci, vsi mu vtikajo prste v rane in ga opozarjajo na poroko nekdanjega partnerja, vsi ga sprašujejo o življenju z velikim pesnikom. Manj se kot Odisej, veliki zvijačnež, vedno nekako izvleče in njegove epizode so duhovite, to so nanizani nesporazumi, napačna imena, zamenjave, drobne poškodbe, preloženi poleti in izgubljene prtljage.

Greer v tem predlani s Pulitzerjevo nagrado nagrajenem delu piše o svetu pisateljev, vendar ne o gledanju čez ramo med pisanjem, temveč o zadregah, ko ni mogoče pisati. O vsem tistem, kar vznemirja in prekinja pisateljevanje, naj gre za podoknice vesele množice ali boj za molitveno prevlado v multikulturni Indiji. Vendar poskuša epizode narediti čim manj patetične, čeprav Manja starost krivi in jo mistificira, odriva, vendar mu leze pod kožo in jo vidi na obrazih bivših ljubimcev in sploh vseh. Hkrati je pot okoli sveta spisana dovolj tipično in okoljem primerno, z vrsto duhovitih zapletov in kakšnim spogledovanjem zraven, da roman ponuja humoren, vendar prizanesljiv pogled na pisateljski vsakdanjik v času nepisanja. In v gejevsko klubsko sceno ob pojavitvi virusa HIV in po njem.