Bogomila Kravos: Slovensko gledališče v Trstu

+ + + +

Sto sedemdeset let na odrih.

Ki jih avtorica predstavlja v enakomernem obsegu, tako da staro ali še bolj staro ne doživi nič manjše pozornosti kot sodobno in aktualno. Prepušča bralcu, da si ustvarja vtis o razlikah, vrhovih in posebnostih.

Najsilnejši je bil bržkone trenutek z začetka leta 1918, ko so na Krekovi proslavi igrali tudi gledališke prizore v režiji Milana Skrbinška. Pred dvorano, ki je sprejela štiri tisoč obiskovalcev, jih je ostalo tisoč brez vstopnic. Vrhunec aktualistične družbene kritike je dosegel Boris Kobal leta 1996 z Afriko, v kateri je prikazal korupcijo ob propadu slovenske Tržaške kreditne banke in pri publiki zbujal smeh z grenkobo v ustih. Pravi nadrealizem je bil teater v dvajsetih letih pod fašizmom, kjer sta sredi bitke za preživetje slovenstva Ferdo Delak in Avgust Černigoj v futurističnem performansu postavila Veroniko Deseniško, ki je govorila iz škatle, mrtvega Julija Cezarja pa predstavila kot bicikel. Gledališče je bivalo celo v času svoje smrti, ko je bila slovenščina uradno prepovedana, a so se umetniki domislili varietejev po gostilnah, kjer so štempiharji širili komične prizore in smeh. Trst je bil otok svobode v slovenskem partijskem času: ne le trgovski z nakupi na Ponte Rossi, ampak tudi kulturni – ko je bila Antigona Dominika Smoleta od leta 1960 do 1983 v Sloveniji na črni listi, so jo leta 1971 zaigrali na tržaškem odru.

Bridka sta zadnje desetletje in gledališki zaton; avtorica navede pikro pripombo o umetniških vodjih, ki so prihajali iz Slovenije, ne da bi poznali tržaško zgodovino. Pred tem pa edinstveno leto 1908/09, ko sta Anton Verovšek in Avgusta Danilova v eni sezoni postavila na oder kar 28 predstav, kot kurioziteta pa tudi leto 2000, ko je v drami Devetsto briljiral v monologu igralec Janko Petrovec, ki zdaj kraljuje kot najboljši dopisnik RTV Slovenija.