Glass Animals: Dreamland

+ +

Po sila uspešni plošči How to Be a Human Being, izdani leta 2018, je bila prihodnost oxfordske zasedbe Glass Animals svetla: potem ko je spletne pretoke svojih uspešnic že štela v milijardah, je začela kovati še velikopotezne načrte za dvoletno svetovno turnejo, ki naj bi jo izpeljala skupaj z Beckom. Nato pa je bobnarja Joeja Seawarda med kolesarjenjem zbil tovornjak. Zaradi hudih možganskih poškodb se je moral ponovno naučiti govoriti in hoditi; ko je osvojil osnovne motorične spretnosti, je spet sedel tudi za bobne. Zdaj se skupina Glass Animals vrača z novo ploščo, ki zveni precej drugače od prejšnjih dveh. Idejni vodja Dave Bayley je zatišje izkoristil za radikalno slogovno preobrazbo, ki jo zaznamuje predvsem prizadevanje za vključitev v aktualne tokove v popu, vendar deluje prisiljeno in preračunljivo.

Med bobnarjevim dolgotrajnim okrevanjem je ritme zlagal kar na ritem mašinah in organske bobne zamenjal z generičnimi trap vzorci, ki v kombinaciji z evforičnim, do radia prijaznim popom zvenijo precej ceneno, v kombinaciji z Bayleyjevim pretirano čutnim petjem pa tudi nekoliko osladno. Spogledovanje s trapom je obrodilo vsaj eno dobro stvar – sodelovanje z enim najbolj nadarjenih ameriških raperjev na sceni, Denzlom Curryjem, ki je nesporen vrhunec plošče. A tudi njegov verz bi veliko bolje deloval v drugačnem kontekstu, torej brez nadležnega Bayleyjevega rapanja, saj je ta na tem področju očitno neizkušen; lahko bi si upali trditi, da celo nenadarjen.

Prav tako so opešala njegova besedila: na prejšnjih ploščah je posrečeno pripovedoval zgodbe namišljenih likov, tokrat se predstavi z izrazito avtobiografsko liriko, v kateri svoje življenje povzema izjemno banalno. Odraščanje opisuje predvsem z naštevanjem popkulturnih referenc, tako da spominja na Buzfeedove clickbait članke s seznami stvari, s katerimi se lahko poistovetijo zgolj tisti, ki so odraščali v devetdesetih letih. Kot je Pitchfork v recenziji zadel žebljico na glavico: »Bayleyjevo izpovedovanje osebne biografije deluje kot tip, ki ti v nabitem šotoru na festivalu Coachella skuša povedati vso svojo življenjsko zgodbo.« Nostalgija po devetdesetih letih se še okrepi z vizualno predstavitvijo nove glasbe – skupaj z naslovnico plošče, ki pri poslušalcu zbuja lažno upanje, da bo prisluhnil vaporwave eksperimentu, namesto tega pa ga čaka slaba ura generične indietronice. Ploščo Dreamland odlikuje predvsem instrumentalna plat – bogata zvočna paleta, drzni aranžmaji in elektronske simfonije, ki krmarijo med retronostalgijo in zvoki jutrišnjega dne, a kaj, ko je nadležen, ekscesno sprocesiran Bayleyjev glas prvina, ki je odločno postavljena v ospredje in jo je nemogoče preslišati.