Zadnji in prvi ljudje

Najprej zagledamo to, kar skozi okno svoje kabine visoko nad gradbiščem, na katerem rastejo nebotičniki, znaki kapitalističnega triumfa, vidi kitajski žerjavist. Ne vidimo ga. Vidimo le to, kar vidi on. Njegove oči so kamera – no, telefon ali kamkorder. Njegova kabina se počasi obrača – in kamera tudi. Žerjavist izgleda kot najbolj osamljen človek na svetu, toda to radikalno odrezanost od sveta – družbe, človeštva – si lajša s spletnim prenosom, live-streamingom. To, kar vidimo, namreč v živo predvaja na spletu. Da ne bi bil tako jebeno osamljen, izključen in odrezan, da bi se počutil bolje, da bi bil del nečesa, da bi se povezal s človeštvom.

A to je zdaj že preteklost: to je v živo predvajal pred leti, ko je Kitajsko zgrabila in ugrabila nova manija – live-streaming, live-broadcasting. Kitajci so množično v živo prenašali svoje življenje, svoje delo, svoje opravke. Do leta 2017, ko je Komunistična partija to strašno resničnostno vročico – v imenu nacionalne varnosti – zamrznila in prevzela kontrolo nad kiberprostorom, krasnim novim digitalnim svetom (vse te predvajalne kanale je preprosto zaprla), je svoje življenje v živo prenašalo in predvajalo 422 milijonov Kitajcev, ki so v zameno za spletno »delitev« svojega življenja računali na »virtualna darila«, zamenljiva za denar.

Zhu Shengze je to zbila v 124-minutni doku Povedni sedanjik, črno-beli kolaž kitajske resničnostne manije, v katero so se, kot je videti, vključili res vsi: varilci, nakladači vreč s cementom, izdelovalke božjih podob in kipcev, piloti potniških letal, kopači, tekstilne delavke, invalidi, gangnamski plesalci in travestiti, ki ponujajo »seksi ples« in »blow« (kako se to reče po mandarinsko?). Tu je brat Liu, ki mu manjka pol obraza in ki trdi, da je močnejši od Boga.

»Bog si ne upa tekmovati z mano.« Ne, nista na istem trgu. Tu je moški, ki razkazuje rane na roki. »Glejte, niso fejk,« pravi, kot da »fejki« niso donosni, celo donosnejši od originalov, in kot da nam ni jasno, da kapitalizem pušča rane, brazgotine, bolečine, travme. Tu je tudi gradbeni delavec, ki izvaja moonwalk – s čelado na glavi. Da bi pokazal, da je res družbeno koristen in dovolj resničnosten, se urno spodvije še v žabjo pozo. »Uro vzdržim!« Verjamemo. Ker pa očitno ni pravega odziva in »virtualnih daril«, dahne: »Saj se trudim – zakaj ne govorite z mano?« Konkurenca je inovativnejša.

In tu je mladenka, prašičerejka, ki med svojim live-streamingom svojo virtualno publiko nenadoma vpraša: »Saj nimate nič proti, če grem na stranišče? Čakajte, vam ga pokažem.« Se spomnite tistega škotskega stranišča – »najslabšega stranišča na svetu« – iz Trainspottinga? No, to ni tako hudo, a mladenka, preden vstopi vanj (telefon pusti zunaj in ugasne zvok, da ne bi poslušali njenega uriniranja), vzdihne: »Predvajalka s tem, ko gre na stranišče, zasluži milijone.« Trg je večji kot kadarkoli. Vse lahko postane profitno mesto. Tudi stranišče. Celo stranišče z izklopljenim zvokom. Nemo uriniranje na najslabšem kitajskem stranišču.

Ko ščurek ve, da bo umrl, se vedno vrne v gnezdo, da bi ga lahko drugi ščurki požrli. Kapitalizem te solidarnosti ne trpi. Od ljudi terja, da se tržijo, kakor vedo in znajo, na vse najbolj groteskne, ponižujoče in nečloveške načine in da se med seboj živi požrejo.

In seveda, tu je še gojitelj ščurkov. »Včasih jim tudi po en mesec ne dam hrane in vode.« A preživijo, ker se požrejo med sabo. Ali natančneje: drug za drugega se žrtvujejo. To je njihova oblika solidarnosti – umrl bom, da me lahko požrete! Umrl bom, da boste lahko preživeli! Žrejo le mrtve, živih ne. Ko ščurek ve, da bo umrl, se vedno vrne v gnezdo, da bi ga lahko drugi ščurki požrli. Solidarnost. Kapitalizem, veliki odrešitelj Kitajske (in vsega sveta), te solidarnosti ne trpi. Od ljudi terja, da se tržijo, kakor vedo in znajo, da se »predvajajo« in prodajajo na vse najbolj groteskne, ponižujoče in nečloveške načine in da se med seboj živi požrejo. »Zaslužimo 60 juanov na uro, a se lahko vsaj v živo predvajamo,« pravi tekstilna delavka za šivalnim strojem – v živo. Kapitalizem je kapitalizem je kapitalizem je kapitalizem. Ko je Jean-Paul Sartre na začetku leta 1945, še pred koncem II. svetovne vojne, obiskal Ameriko, so ga odpeljali tudi v baltimorsko ladjedelnico, v kateri je videl delavce, ki so z maskami na obrazu cele dneve švasali. »Toda takoj ko so si nataknili slušalke, so lahko slišali glasbo,« pravi v eseju Individualizem in konformizem v Ameriki. Garali so, trpeli, vse jih je bolelo, toda lahko so vsaj poslušali glasbo.

Tam nekje se predvaja in prodaja tudi odrasli Kitajec, ki izgleda kot otrok. »Ne morem dokazati, da sem moški. Tiča so mi že odrezali. Steriliziran sem.« Očitno nočejo, da bi šel njegov »spačen« rod naprej. Kapitalizem – histerija kot live-streaming – potrebuje le čiste, zdrave, krepke ljudi.

Gorelo bo!

Povedni sedanjik, ki pokaže, kako zelo je kapitalizem osamil ljudi in kako medčloveške odnose vedno takoj zreducira na hladno trgovino, je že pred časom kar vnaprej – na posebni projekciji na Muzejski ploščadi Metelkova, po tiskovni konferenci – otvoril letošnji KinoOtok, prestižni filmski festival, ki bo od 26. do 30. avgusta že tradicionalno ponudil kopico finih, deprivilegiranih, angažiranih, ekskluzivnih, antikomercialnih, fantomskih igranih in dokumentarnih filmov – od islandskega Odmeva, v katerem se zvrsti 56 malih, melanholičnih, absurdnih, agoničnih, krutih, tragičnih predbožičnih trenutkov, in portugalskega dokuja Bostofrio, kjer boste videli, zakaj sta Bog in Hudič nezdružljiva povsod, razen na Portugalskem, do makedonske Medene dežele, v kateri človek in narava krasno sodelujeta (dokler ne pride kapitalist, ki naravi vzame več, kot potrebuje), in avstrijskega dokuja Vesoljski psi, v katerem vesoljsko dirko, tipično hladnovojno norost, gledamo skozi oči potomcev Lajke, klateške psice, ki so jo leta 1957 pobrali na moskovskih ulicah in poslali v vesolje, s čimer so jo prelevili v strah in trepet Amerike, ki je svojega šimpanza – ujetega v Kamerunu! – v vesolje poslala šele štiri leta kasneje. Res tipično: Sovjeti so žrtvovali disidentko (klateško brezdomko), Američani pa Afroameričana, imenovanega Št. 65!

Filmi, ki jih vrti Kino Otok, so filmi o krajih, kamor filmska noga običajno ne stopi, zato boste videli filme o palestinskih fantih, ki imajo v Gazi dovolj dinamičnih ruševin, da se lahko mojstrijo v parkourju (Še en skok), o mladi Mavretanki (Verida Beitta Ahmed Deiche), ki jo morajo pred poroko s prisilnim hranjenjem zrediti na 100 kilogramov ( jesti mora desetkrat na dan, celo ponoči jo zbujajo, stalno jo tehtajo ipd.), da bi ustrezala idealom lokalnega patriarhalnega, mizoginičnega, seksističnega pogleda, alias »tradicije«, alias »kulturne posebnosti« (Telo neveste), o tibetanskih dečkih, ki kondome svojih kmečkih, precej tradicionalnih staršev napihujeta v balone, s čimer lepo – in poetično – komentirata in parodirata kitajsko »politiko enega otroka« (Balon), o afganistanskem dečku, preprodajalcu kinovstopnic, ki ga – v predtalibanski dobi – pošljejo v sovjetsko sirotišnico (Sirotišnica), o brazilskem varnostniku (Regis Myrupu), urbaniziranem staroselcu, ki ga kliče amazonski deževni gozd, njegovo hčerko pa 21. stoletje (Vročica), in o španskem piromanu (Amador Arias), ki ne razume besedila Cohenovega štikla Suzanne, ob čemer se kakopak vprašate, ali junaki/liki razumejo art filme, v katerih nastopajo (Gorelo bo).

Če ste se zdaj, v času postkoronskega somraka turistične industrije, pasli po Sloveniji in reševali slovenski turizem, potem se lahko v britanski retrostilizirani Vabi prepričate, kako ciničen odnos imajo do turistov in Airbnbja v socialno in ekonomsko degradiranih okoljih, ki sicer kar pokajo od naravne lepote (kot Cornwall). Tega, da se morajo prodajati in prilagajati okusu “tujcev” (bogatašev, vsiljivih, vzvišenih, zavojevalskih prišlekov), ne razumejo kot rešitve, temveč bolj kot ponižanje, kot uvod v gentrifikacijo, ki kliče resentiment in nasilje.

Če ste se zdaj pasli po Sloveniji in reševali slovenski turizem, potem se lahko v Vabi prepričate, kako ciničen odnos imajo do turistov v socialno in ekonomsko degradiranih okoljih, ki sicer kar pokajo od naravne lepote.

V dokuju Greš danes v šolo? se lahko v času, ko ne vemo, ali bodo slovenski in drugi evropski postkoronski otroci sploh še hodili v šolo, prepričamo, kako pomembno je za otroke v Radžastanu, da hodijo v šolo – in ne le virtualno, temveč fizično, analogno, organsko. In ja, dobro jih poznate, morda ne ravno osebno, toda gotovo nosite kako mikico, ki so jo izdelali. Se še spomnite iraške vojne? Če mislite, da se iraški otroci igrajo kavboje in Indijance (ali pa partizane in Nemce), potem si raje poglejte film Črte v pesku, zgodba o zgodovini, v katerem se iraški otroci igrajo Iračane in Angleže, Iračane in Francoze, Sadama Huseina in stotnika Ameriko, kralja Fejsala I. in T.E. Lawrencea, Arabce in kolonialiste, Kurde in Otomane, džihadiste in Gertrude Bell. Koalicija voljnih, ki jo je vodil George Bush, je trdila, da je Irak napadla zato, da bi ga osvobodila tiranije in da bi ustavila orožje za množično uničevanje, toda iraški otroci nimajo o tem nobenih iluzij – v Irak so dobrodušni zahodnjaki vedno prihajali le po nafto. Potegnili so črte in obarvali svoje dele. Še vedno vlečejo črte, še vedno sklepajo nove verzije »Sykes-Picotovega sporazuma«, še vedno barvajo svoje posesti, svoj plen. Ni islamske države, ki bi jih ustavila. Lažje razumete, zakaj jim gre Iran tako na živce. Otroški igri še zlepa ne bo konca.

To je apokalipsa!

Filmi, ki jih bo zavrtel letošnji KinoOtok, delujejo precej domačno. Recimo: Hamado, doku o sahravijskih begunskih taboriščih v zahodni Sahari, ki so nastala, ko je Španija svojo kolonijo – Špansko Saharo – razdelila med Maroko in Mavretanijo ter sprožila sahravijski NOB, bi lahko gledali na double-billu z Valenčičevim dokujem Videti El Aaiún, Moj jutranji smeh, srbsko tragikomedijo o 28-letnem Kragujevčanu (Filip Djurić), postkomunističnem Ojdipu, ki še vedno živi pri mami in ki mu jasnovidec (pokojni Nebojša Glogovac) »šloga«, da je čas za prvi fuk, bi lahko gledali na double-billu s filmom Ne bom več luzerka, ki ga je posnela Urša Menart (in s katerim bi lahko »dublirali« tudi drugi srbski film, Ivano Grozno, v katerem se filmarka Ivana Mladenović iz Romunije – iz Evropske unije! – triumfalno vrne v rojstno Kladovo, kjer je potem prisiljena živeti pri starših, ki do njene prekarnosti nimajo kakega silnega spoštovanja), osupljivo črno-belo sci-fi meditacijo Zadnji in prvi ljudje, v kateri nam sloviti islandski skladatelj Jóhann Jóhannsson, avtor številnih odmevnih soundtrackov (Sicario, Prihod, Mandy itd.), zgodbo o hladni indiferentnosti vesolja ter neizbežnem koncu sveta in naše vrste pove z glasom Tilde Swinton in s pomočjo kubrickovskih monolitov, ki jih “igrajo” arhitektura in monumentalne skulpture jugoslovanskih – ja, Titovih! – brutalistov, velikih socialističnih distopistov ( ja, to je Jóhannssonov prvi in zadnji film, saj je predlani umrl, in ja, glede na vizualno hipnotičnost njegovega »brutalizma« bi lahko rekli, da nas bo ubilo to, kar je ubilo King Konga – lepota!), pa bi lahko gledali na double-billu z Virčevo komedijo zarote Houston, imamo problem! (Tito, vesolje, konec utopije), a brez kakšnih silnih težav bi ga lahko gledali tudi na triple-billu, če bi dodali Centar, doku o vzdrževanju legendarnega, monumentalnega beograjskega Sava Centra, ki je gostil zgodovino (tudi zadnji kongres Zveze komunistov Jugoslavije, s katerega je tako dramatično odkorakala slovenska delegacija), zdaj pa – ja, vse trdno se tali! – čaka na privatizacijo.

In seveda, Zadnje in prvi ljudi bi lahko gledali tudi na sijajnem double-billu s filmom Človek s senco, v katerem nas na konec sveta odpelje Ema Kugler. Marko Mandić, rojen za filmose, ki potrebujejo totalne igralce, igra novodobnega populista, mesijanskega temnega angela, ki – odet v bleščeč plašč demokracije, miru in odrešitve (politike, vojske in religije) – obljublja, da bo ljudem odprl vsa vrata, odpre pa le vrata pekla, iz katerega skočijo fašizem, vojne, opustošenje, uničenje in brezmejno trpljenje, izgubljene igrače zgodovine, ki svet spreminjajo v vedno hujšo puščavo, v kateri ljudje živijo od svojih senc. Resnica je drhal, dvom se ne spodobi, svoboda pa ničesar ne spremeni. Zgodovina ti zlomi srce. Lahko jo najameš. Itak se ponavlja. Ne čaka na Mesijo ali Apokalipso, temveč na to, da se končno začne. Človek s senco je obsodba vse morbidnejše in vse očitnejše normalizacije fašizma.

Bruno Dumont se v groteskni miniseriji Coincoin in ekstraljudje, v kateri začnejo z neba »invazijsko« padati migranti, norčuje iz normalizacije nacionalističnih strank, rasizma in fašizma (»To je apokalipsa, konec sveta«), na začetku Sinov Danske, še enem komentarju normalizacije fašizma, pa se fant in dekle poslovita na metrojski postaji, ki jo kmalu zatem raztrga silovita eksplozija. Islamski teror! Potem se vse odvrti po knjigi: leto kasneje Dansko že zapeljuje in obvladuje Nacionalno gibanje, skrajno desna stranka, ki jo vodi fašistodni populist Martin Nordahl (Rasmus Bjerg), zastraševalec in zastrupljevalec, navdihovalec svete belske jeze in oznanjevalec antiimigrantske politike, karizmatičen in napet kot kameleonski poljski delinkvent (Bartosz Bielenia), ki se v filmu Corpus Christi pretvarja, da je duhovnik (bolje to kot delo v tovarni, si misli), neonacisti, pravi ognjemeti nacionalizma, nestrpnosti in sovražnega govora, ki si pravijo Sinovi Danske, pa začnejo šikanizirati, brutalizirati in terorizirati danske državljane muslimanskega rodu, ki jih vse to – s prašičjimi glavami vred – vse bolj radikalizira. Krog nasilja je začaran, spiralen, ekstremen in povsem predvidljiv. Vemo, kako se te reči končajo – s »končno rešitvijo«. Na to se lahko vedno zaneseš.

Nemški auteur Thomas Heise v skoraj štiriurnem dokueseju Domovina je prostor iz časa obdela zadnjih 100 let nemške zgodovine, vse skupaj preplete z zgodbo svoje družine (pisma, dnevniki, zapisniki, dokumenti, transkripti, fotke itd.), ki je doživela tako nacizem, SS in holokavst kot vzhodnonemški stalinizem in Stasi, toda na neki točki začne kamera drseti po zelo, zelo dolgem abecednem spisku dunajskih Judov (Bruckner Antonie, Bruckner Moses, Brumlik Karl itd.), ki so jih nacisti na začetku štiridesetih let poslali v geta, koncentracijska taborišča in smrt, ta imena pa se potem pred našimi očmi vrtijo pol ure. Medtem Heise bere družinska pisma – vprašanje je le, česa bo prej zmanjkalo, pisem ali imen, ki jih na koncu požre črnina, barva holokavsta. In tale esej je dovolj temeljit, da nas posvari, da holokavst ni bil na začetku – prišel je šele na koncu. Tisti, ki danes nočejo videti fašizma, namreč pravijo: kje je holokavst? Toliko o “banalnosti zla”.

Vitalina Varela

Kino Otok bo prikazal tudi retrospektivo Pedra Coste (V hiši iz lave, Mladost na pohodu, V Vandini sobi, Naš človek, Konj po imenu denar), enega izmed najbolj cenjenih sodobnih filmarjev, a tudi njegovo zadnjo mojstrovino, Vitalino Varelo, čudovito nelinearno, neorealistično fantazijo, v kateri bosonoga Vitalina Varela z Zelenortskih otokov, nekdanje portugalske kolonije, pripotuje v Fontainhas, mračno, morečo, razpadajočo favelo pri Lizboni – na pogreb svojega moža. Pred leti je odšel s trebuhom za kruhom – in ni ga več videla. Obljubil ji je boljše življenje, blaginjo, a se ni več vrnil. Niti ji ni nikoli rekel, naj pride za njim. Tam, na drugi strani, je bil le slum – in izkoriščanje, životarjenje, poniževanje, sramotenje. V središče imperija je prišel s periferije, a ostal periferija – v nenehnem boju za preživetje, vseskozi osamljen in atomiziran, vsak dan znova zavrnjen, zrušen in zatrt, ustavljen, potlačen in stisnjen v senco, neviden, fantomski in utišan v duha, prepojen z odmevi kolonialne bede in zombifikacije. Bilo je tako, kot bi v imperij – v kapitalizem – migriral vsak dan. Toda za dva še vedno ni bilo dovolj. Vitalina z grozo, jezo in gnusom zre v kapitalizem, ki tako brutalno ločuje ljudi, trga vezi in uničuje družine.

Kar me spomni na Povedni sedanjik, doku o Kitajcih, ki se čutijo osamljene in izključene, ki se utapljajo v nelagodju in ki imajo občutek, da jih je življenje – offline! – zaobšlo, da so izgubili stik, da so torej obtičali na periferiji, toda to je več kot ironično: kitajski kapitalizem je namreč strah in trepet, novo središče sveta, stroj, ki spreminja svetovni red – niti Bog ne bi hotel tekmovati z njim. In vsi ti Kitajci so del strahovitega kapitalističnega stroja, ki osvaja, melje, gazi, kolonizira, razbija, uničuje. Ja, živijo v središču sveta, v središču zgodovine, a tu je še dodatna ironija: kapitalizem vse izkoristi in zlorabi, vse si podredi, vse prežveči in spremeni v svojo periferijo.

Soči

»Tod sekla bridka bodo jekla, in ti mi boš krvava tekla,« je dahnil Simon Gregorčič v poemi Soči. Prebrati bi jo morale vse strani, ki so se nedavno – po utopitvi dečka v Soči – zapletle v polemiko. Vse te strani pa bi si morale na KinoOtoku pogledati tudi doku Trenutek reke, ki sta ga leta 2011 posneli Anja Medved in Nadja Velušček in ki ne pušča nobenega dvoma: Soča je lepa, a nevarna, privlačna, a smrtna. »Krasna, bistra hči planin«, »brdka v prirodni lepoti«, »predraga znanka«, »jasna kot gorski zrak«, »glasna kot spev krepak«, »živa kot hod deklet s planine«, v njene živomodre valove se zliva vsa »vedra višnjevost višav«, a – kot »ogromna solza« – teče »tik grobov, grobov slovenskega domovja«. Mrtvim v spomin, živim v opomin. Videla je vse: svinčene toče, krvav dež, potoke solz, blisk in grom. »Oh, bitva vroča!« Včasih »srdita čez branove stopi«. Odnaša ceste in podira mostove, »ki smo jih postavili preblizu«, pravi Dušan Jesenšek, ekspert za repopulacijo Soče, a dodaja: »In takrat je najlepša. Takrat začutimo spoštovanje do vode.« Soča je razmejevala, združevala, razsvetljevala, elektrificirala, histerizirala – ljudem je organizirala življenje. Industrija jo pustoši (izvirno so hoteli zgraditi tudi jez v Logu pod Mangartom, da bi zajemali vodo z gora, pravi Danijel Rojšek, ekspert za Sočo) in zastruplja (anhovski Salonit so, kot slišimo, ob nastanku razglašali za »znanilca življenja«), »kajakaši jo kradejo ribičem, ribiči pa ribam«, njen katarakt – lep, divji, nevaren, posebno doživetje, ki ni za vse – sproža asociacije na Boormanovo Odrešitev. Trenutek reke je doku o Soči in ljudeh, ki živijo ob njej. In ti ljudje se je spominjajo – kot da je ni več, kot da je že mimo, kot da je odšla. Kot pravi Anja Medved: »Tako reka kot film se v svojem bistvu povezujeta s pojmom minevanja. Čas reke in čas filma je hkrati bežeč in statičen. Nikoli ne moremo dvakrat stopiti v isti film, čeprav ga lahko ustavimo in zavrtimo nazaj. Edini možni čas tako reke kot filma je nenehna sedanjost.«

Urgentnih 7

Corpus Christi
Jan Komasa
Vzpon ultimativnega populista

Človek s senco
Ema Kugler
Obsodba normalizacije fašizma

Domovina je prostor iz časa,
 Thomas Heise
Brutalna zgodovina Nemčije

Ivana Grozna
Ivana Mladenović
Prekarnost po srbsko

Vaba
Mark Jenkin
Turizem kot poniževanje

Vitalina Varela
Pedro Costa
Posthumno življenje kolonije

Zadnji in prvi ljudje
Jóhann Jóhannsson
Potovanje na konec sveta

* Filma Povedni sedanjik nisem vključil zato, ker so ga zavrteli kot otok-pred-otokom in ga na samem KinoOtoku ne bo, Medene dežele pa ne zato, ker jo že vrtijo na rednem sporedu, recimo v Kinodvoru.

Mednarodni filmski festival:
Kino Otok – Isola Cinema
Kje: Manziolijeva palača, Art kino Odeon, Letni kino Arrigoni, Kulturni dom in park ob svetilniku, Izola
Kdaj: od 26. do 30. avgusta 2020