Dorian Šilec Petek, režiser in scenograf, ki je veselje do razmišljanja o prostoru odkril med študijem

Dorian Šilec Petek (letnik 1995) je režiser ene od predstav, ki so bile uvrščene v tekmovalni program letošnjega Borštnikovega srečanja. Oktobra, mesec dni pred predvideno premiero predstave Neskončno dolgi objemi, kompleksne drame ruskega sodobnega avtorja Ivana Viripajeva, ki jo režira v Mestnem gledališču ljubljanskem, bo na festivalu v Mariboru odigrana Alice v postelji (SNG Drama Ljubljana), drama Susan Sontag o Alice James. Alice James je bila genialna, a danes skoraj popolnoma neznana sestra pisatelja Henryja in psihologa Williama Jamesa, ki sta ji udejanjanje lastnih potencialov onemogočili duševna bolezen in za žensko z intelektom nespodbudno okolje. Za Šilca Petka je bil vstop v projekt Alice v postelji poln vprašanj o primernosti načina odrskega izraza za tako tankočuten material. »Obe, Alice James in Susan Sontag, pišeta kompleksno, njuna misel je preplet feminizma in melanholije, ki razkriva namenoma spregledano korelacijo med omejitvami družbe in občutenjem eksistencialne nemoči.« A z dramo ga povezujejo tudi koščki njegovega intimnega kozmosa, med njimi to, da jo je avtorica napisala za ameriškega eksperimentalnega režiserja Roberta Wilsona, s katerim sta sodelovala in prijateljevala, Wilsona pa dobro pozna tudi Šilec, saj se je nekaj let zaporedoma udeleževal njegove rezidence v Watermill Centru na Long Islandu v New Yorku. Na rezidenco se lahko prijavijo umetniki vseh disciplin iz vsega sveta in pet tednov živijo v Watermill Centru, kjer sodelujejo pri razvijanju svojih in tudi Wilsonovih gledaliških projektov.

Šilec Petek je imel srečo, da je odraščal v stimulativnem in umetnosti naklonjenem okolju, ki je pripomoglo k njegovemu stremenju po gledališkem udejstvovanju. Tako je že zgodaj pridobil reference, ki so mu pomagale pri prijavi. Še pred študijem gledališke režije na AGRFT je bilo zanj zelo pomembno šolanje na II. gimnaziji Maribor pod vodstvom ravnatelja Ivana Lorenčiča, ki mu je uspelo z velikim posluhom za umetniško ustvarjanje dijakov ustvariti ustrezne razmere za prve stike z uprizoritvenimi umetnostmi (od tam izhaja še ena vidnejših mladih režiserk, Nina Rajić Kranjac). »Takrat se mi je zdelo to samoumevno, a ko gledam nazaj, dojemam, kako vesel sem lahko, da sem imel že na srednji šoli vse možnosti, da sem se lahko zaljubil v gledališče,« pravi. Najbrž pa je k temu malo pripomoglo še dejstvo, da je umetnica tudi njegova mati, svetovno priznana dirigentka in umetniška vodja Carmine Slovenice Karmina Šilec.

Wilsonova rezidenca je poleg umetniškega zorenja in izmenjave idej z umetniki z vsega sveta nekaj posebnega, ker je ključna tudi skrb za sam center. »Velja pravilo, da če želiš voditi umetniški proces na neki občutni ravni, ne začneš neposredno z idejami, ampak s prostorom. Ta mora biti urejen in pregleden,« razloži Šilec Petek. To pomeni, da umetniki sami urejajo tamkajšnji gozd in vrtove ter na različne načine skrbijo za ter gradijo prostor, v katerem bivajo. »Povezovanje na tej ravni pripomore k plodovitejšim debatam, tesnejšim stikom in unikatni izkušnji umetniškega procesa.« Tako se ustvarja svojevrsten odnos do prostora: ustvarjalci si ga bolj lastijo, hkrati pa v njih zbudi človeškost in bratstvo. »Umetniki se radi definirajo prek svojih nazorov, kar lahko hitro postane elitizem: osebnost nekoga drugega razumemo na podlagi tega, ali se z njim strinjamo ali ne. Tu pa smo povezani kot soljudje,« pravi režiser.

Šilec Petek ne deluje le kot režiser, temveč tudi kot scenograf. »Veselje do razmišljanja o prostoru sem odkril med študijem, ker je hkrati sorodno in popolnoma drugačno od režije, izzivi so drugačni, ritem je drugačen.« Potem ko je vizualno opremil nekaj svojih predstav, ga je režiserka Mojca Madon kot scenografa povabila k svoji predstavi Vrh ledene gore v MGL, kmalu zatem pa je prišlo še povabilo Tina Grabnarja pri Prekletih kadilcih. Sodeloval je še z Mašo Pelko, Nino Ramšak, Borisom Ostanom in drugimi.

Pred dvema letoma je predstava, ki jo je režiral, Se mi vsaj ni treba poljubljati v produkciji AGRFT (šlo je za njegovo diplomsko predstavo), na festivalu Istrapolitana v Bratislavi prejela dve nagradi, za najboljše avtorsko delo in režijo. Raziskovala je odnos človeka do smrti, ki je za režiserja še vedno neizčrpen vir navdiha. »Ne toliko smrt sama, ampak neznosen strah človeka pred trenutkom na smrtni postelji, ko se ozre nazaj na svoje življenje in ga prešine, da ni bilo dovolj. Menim, da je to gonilo, s katerim se človeštvo ves čas ukvarja, in da je naloga umetnosti, da sodeluje pri oblikovanju zgodbe, ki preprečuje temu strahu, da nas ohromi.« Strah pred smrtjo oziroma pred obžalovanjem tik pred njo je intimna stiska vsakega človeka in vedno znova trči ob neimenljivo, nerazumljivo. »Trči ob edino stvar, ki nam je zunaj dosega in se vselej znova ruši, ko jo poskušamo zaobjeti; večnim vprašanjem pomena smrti same. Ta vedno ostaja, nepremagljiva, zgolj in le približna.«