Esther Perel: Eros v ujetništvu

+ + + +

Kriminalka o ugrabljenem Erosu? Ne, bolj sociološki esej o krizi erotike med pari.

Ena izmed definicij: manj kot 11 seksov na leto; številka je sicer pikantna, vendar z njo ni kaj početi. Avtorica je psihoterapevtka, vednost, kaj se dogaja med zakonci, pa nabira v praksi. A že tu je prvo presenečenje – bolj kot nasvete prinaša spoznanja, ki jih poznamo iz Montaignove filozofije. Namesto Esther Perel bi lahko brali tudi njegove eseje, kar je resda bolj eruditsko, vendar je za to potrebna silna energija popotovanja skozi tri knjige. Toda branje Erosa ima še eno prednost – umeščeno je v sodobnost, ki je v partnerstvih strukturno drugačna od prejšnjih dob. Današnja zveza ni več v prvi vrsti ekonomska skupnost, temveč intimna. Tu pa zanesljivost, varnost in rutina povzročijo izgubo presenečenja, skrivnostnosti in vitalnosti. V dobi, kjer dominira pogovarjanje, je dodatni hendikep odsotnost deljenja skupnih početij, ki kajpak segajo onkraj domačijske brkljarije. Če k temu dodamo še težnjo po vsesplošni produktivnosti, izgine tudi prostor za drobne norosti.

Psihoterapevtko bi feministke takoj linčale, saj vzpostavlja poetiko spolnosti kot kraja, kjer so dovoljene nadvlade in igre podrejanja. Kaj šele gibanja #MeToo, ki predpostavljajo kurtoazni pogovor na razdalji metra in pol, ki ga prekine predlog: ali bi vas lahko povabil v …? Demokracija in politična korektnost sta v intimi rušilna faktorja, Esther Perel v hvalnici erotične intimnosti poudarja njeno stanje brezmejnosti, sladke svobode, kjer za kratek čas pozabiš nase, na zapuščino otroštva, navade odnosa in omejitve kulture.

Knjiga, ki izhaja iz koncepta erotične inteligence, pa seveda ni panaceja. Četudi bi sledili vsem njenim namigom, nič ne zagotavlja, da bo odnos med dvema preživel.