Ljubezensko pismo Afriki

Tradicijo vizualnega albuma, katere začetniki so bili v šestdesetih letih britanski očaki rock’n’rolla, člani skupine The Beatles, z znamenito klasiko A Hard Day’s Night, s polno paro nadaljuje sedanja kraljica popa, Beyoncé Knowles Carter. Te dni je postregla že s tretjim glasbenim celovečercem, visokoproračunsko vizualno poslastico Black is King, ki jo je sponzoriral medijski imperij Disney.

Beyoncéjina zgodba z velikanskim medijskim konglomeratom Miška Mikija se je začela z lansko predelavo risane klasike Levji kralj, računalniško generiranim fotorealizmom, ki je po večinskem mnenju filmskih kritikov izvirniku odvzel dušo in čarobnost risanega filma spremenil v tehnično dovršen kič. V tej predelavi je Beyoncé svoj veličastni glas posodila mladi levinji Nali, večni ljubezni glavnega junaka filma, a ni ostalo le pri tem: soundtrack novega Levjega kralja je na svojo pobudo obogatila še s pompozno gospelovsko skladbo Spirit. Toda niti to ni bilo dovolj: trženje filma je pospremila s ploščo The Lion King: The Gift, z »ljubezenskim pismom Afriki«, ki je obtičalo nekje med njenim avtorskim albumom, zbirko izbranih odlomkov dialogov iz filma in kompilacijo skladb afriških ustvarjalcev, ki jo je kurirala sama.

Glasbeni film Black is King je zbirka epskih videospotov za skladbe z omenjene plošče, ki z vizualno estetiko krmari med pravljično, hollywoodsko predstavitvijo Afrike à la Disney, drznim afrofuturizmom, surovim realizmom, fantazijskimi prizori in klasičnim razkošjem hiphoperskih videov. Je Beyoncéjin poklon celini prednikov in zmagoslavje črnskega ponosa oziroma – kot pravi sama – »slavljenje širine in lepote črnskih prednikov«. Black is King je »predstavitev črnske zgodovine in afriške tradicije s sodobnim zasukom in univerzalnim sporočilom: kaj resnično pomeni poiskati identiteto in zgraditi zapuščino,« zapiše Beyoncé.

Black is King je absolutni presežek v produkciji glasbenih videov, njegovo sporočilo pa je – kljub vsej značilni Disneyjevski osladnosti, ki je ukoreninjena globoko v tkivu filma – izjemno močno in povsem v skladu z duhom časa: časa gibanja Black Lives Matter.

Film opeva lepoto črne rase, slavi črnsko diasporo, se klanja afriški kulturi ter pretanjeno promovira vseafriško idejo, torej poziva k enotnosti vseh temnopoltih. To je najočitneje v prizoru, v katerem se nadarjeni afriški plesalci zvijajo pod plapolajočo panafriško zastavo, ki jo je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja ustvaril razvpiti jamajški aktivist Marcus Garvey. Pri tem je treba dodati, da nekateri kritiki filmu očitajo, da še zdaleč ni vseafriški, saj so ustvarjalci pri izbiri lokacij, prikazanih tradicij in kostumov popolnoma zapostavili Vzhodno Afriko. A konec koncev je na afriški celini 54 držav in namen filma ni predstavitev vseh, temveč – kot Beyoncé v vlogi pripovedovalke pove že uvodoma – »črno« predstaviti kot »sopomenko za veličino in slavo«. Na film pa letijo tudi očitki, da Afriko – celino raznoterih narodov in kultur – prikazuje kot »homogeno entiteto«. Avtorica si je sicer prizadevala, da bi vanj vključila čim več pristno afriškega, od izbire snemalnih lokacij – denimo Nigerije, Gane in Južnoafriške republike – prek vključitve tamkajšnjih umetnikov, ki so film soustvarili – režiserjev, snemalcev, plesalcev, koreografov in glasbenikov – ustvarjalcev plošče The Gift –, do afriških tradicij, denimo avtohtonih plesnih žanrov, kot je nigerijski zangu.

Plošča The Gift je, če jo vzamemo zgolj kot zbirko zvočnih posnetkov, precej medel izdelek, a v povezavi z estetsko dovršeno vizualno spremljavo, ki v produkciji glasbenih videov po veličini (in tudi velikosti proračuna) skoraj nima tekmeca, deluje naravnost osupljivo. V sodelovanju s številnimi režiserji, modnimi oblikovalci, koreografi in scenografi je Beyoncé ustvarila uro in pol dih jemajoče paše za oči, ki njenim baladnim epopejam in R & B-bangerjem ter dancehallu in afropopu izbranih afriških glasbenikov – denimo Wizkida, Yemi Alade in Tiwe Savage – ne zgolj laska, temveč jim zagotovi popolnoma novo razsežnost. Če bi fotografijo, kostumografijo in koreografijo izdelka opisali kot epsko ali veličastno, bi bili še vedno precej zadržani. 

Na film letijo številni očitki, denimo zaradi reprodukcije zahodnjaških stereotipov o Afriki, prikaza afriške celine kot »homogene entitete« ter tega, da je Vzhodna Afrika v njem popolnoma zapostavljena.

Black is King je absolutni presežek v produkciji glasbenih videov, njegovo sporočilo pa je, kljub vsej značilni Disneyjevi osladnosti, ki je ukoreninjena globoko v tkivu filma, izjemno močno in nadvse primerno duhu časa. Časa, zaznamovanega z umorom Georgea Floyda. Časa, ko se je naveličana temnopolta skupnost (skupaj s podporniki) začela upirati sistemskemu rasizmu v ZDA. Časa gibanja Black Lives Matter. Čeprav je projekt nastajal že pred dobrim letom, v času izida modernizirane različice Levjega Kralja, katerega zgodba je tudi temeljni navdih za narativni potek filma Black is King, sta postprodukcija in montaža – ta je potekala pod Beyoncéjino taktirko –, terjali ogromno časa; pozna premiera filma ne bi mogla biti bolje tempirana, saj mu sedanje politične in družbene razmere v ZDA dodajajo veliko moč in relevantnost. »Nikoli si ne bi bila mogla predstavljati, da bo leto pozneje vse trdo delo, vloženo v produkcijo, imelo višji namen,« pravi Beyoncé in doda, da so »letošnji dogodki vizijo in sporočila filma naredili še toliko relevantnejše, saj se ljudje po vsem svetu odpravljamo na potovanje zgodovinskih razsežnosti. Vsi ta čas preživljamo v iskanju varnosti in svetlobe. Želimo si sprememb. Ko temnopolti pripovedujemo svoje zgodbe, lahko premaknemo os sveta in pripovedujemo o resnični zgodovini generacijskega bogastva naših duš, o kateri zgodovinske knjige ne govorijo.«

Film ne prikazuje zgolj »bogastva duš«, temveč tudi bogastvo Afrike v njegovih številnih razsežnostih, od gmotnega do kulturnega. Poglavje filma, ki ga spremlja skladba Mood 4 Eva, denimo prikazuje veličastne dvorce, razkošje, diamante, zlat nakit in grillse, vožnjo v Rolls Royceovem kabrioletu, ki ga krasi potisk leopardjega vzorca, razkošne obleke in dekadentne zabave. Raperka Noname je povzdignila enega izmed ostrih kritičnih glasov in v izrazito sarkastičnem tonu zapisala, da »obožujemo afriško estetiko, zavito v oblak tržnega kapitalizma,« ter opozorila, da ameriški imperializem dan za dnem škodljivo vpliva tudi na prebivalce afriške celine. Black is King sicer še zdaleč ne prikazuje zgolj razkošja: poglavje filma je postavljeno tudi v nigerijski Lagos, v revne in nevarne mestne predele ter zapuščene industrijske dvorane. Predstavlja pa tudi kulturno bogastvo številnih afriških držav, od različnih obredov, denimo pogrebnega sprevoda, prek mitoloških referenc do koz, pitonov, obrednih mask, govejih rogov in pestre palete kostumov, od tradicionalnih noš do kvazitradicionalnih oblek, katerih materiali – denimo leopardje krzno in kravja koža – po mnenju nekaterih kritičnih očes le reproducirajo zahodnjaške stereotipe o Afriki. »Sita sem prepričanja, da naj bi kostumi iz živalskih kož portretirali Afriko. Za božjo voljo, tukaj se ne oblačimo tako in ne plezamo po drevesih. V filmu gre predvsem za to, kako si zahodni svet predstavlja Afriko. Namenjen je njegovim prebivalcem in ne nam,« je zapisala ogorčena nigerijska novinarka. V njeni trditvi je kar nekaj resnice, saj Disneyjeva platforma za pretakanje videovsebin Disney+ v afriških državah sploh še ni na voljo.