Kultura kot darilo

Jasmino Cibic (rojena leta 1979) smo nedavno poznali kot prodorno mlado umetnico, a še preden smo se dobro zavedeli, se je s svojimi večplastnimi in globoko sporočilnimi deli zavihtela v sam vrh slovenske sodobne umetnosti. Pravzaprav ne le slovenske, saj njena umetnost krepko presega meje naše države – po eni strani zato, ker so sistemi moči, ki jih prevprašuje, značilni za vse države in nadnacionalne tvorbe, po drugi pa zato, ker je zadnja leta gostovala v številnih tujih galerijah in muzejih (najodmevnejši je še vedno Beneški bienale, kjer je bila leta 2013 kot predstavnica Slovenije ena najbolj opaženih) ter ima tudi kar nekaj mednarodnih nagrad.

Ker že dolgo tudi živi v Londonu, so njene razstave doma razmeroma redke. A vedno znova so vredne obiska, saj odstirajo delček njenega zdaj že precej obsežnega opusa, hkrati pa se lotevajo pomembnih tem. Še toliko bolj to velja danes, ko je pred nami njena nova razstava, ki jo bo na ogled premierno postavila sredi pandemije; ta je sektorju kulture zadala velik udarec, pa vendar pri nas niti približno ne tolikšnega kot tretja vlada Janeza Janše, ki v nasprotju z mnogimi drugimi državami kulturnikom, ki jih vidi kot »parazite«, umetnost večine njih pa kot nepravo, v krizi ne pomaga, jih ignorira in se jim posmehuje, ob tem pa ne opravlja niti svojega rednega dela na tem področju, ki se z neverjetno naglico razgrajuje in siromaši. Povsem mogoče je, da bomo posledice čutili še leta, morda desetletja.

Jasmina Cibic si tako na svoji razstavi, ki jo bodo 1. septembra odprli v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani, zastavi zelo temeljno vprašanje: Ali umetnost še lahko ustvari darilo naši družbi, takšno darilo, ki bi nas spodbudilo k političnemu angažiranju in družbenim spremembam?

V središče pozornosti je torej postavila koncept kulture kot političnega darila. Tega Jasmina Cibic z brskanjem po arhivih institucij iz vse Evrope raziskuje že dve leti, torej se ga je lotila že kar precej pred pandemijo, saj je tudi v političnih darilih prepoznala obliko »mehke« moči. »Izhajala sem iz pisanja Marcela Maussa o konceptu daru in načela recipročnosti – neke sile, ki prisili povračilo prejemnika,« pravi umetnica, ki pa jo je aktualno dogajanje nato spodbudilo k še dodatnemu premisleku, kaj umetnikom danes sploh preostane pri nagovarjanju širše skupnosti in kakšna umetnost v zaostrenih razmerah lahko preživi. »Razstava Fundus prizadevanja niza zgodbo umetnosti kot političnega daru skozi nam bližnjo evropsko zgodovino ter raziskuje možnost povračila tega daru kot družbene in transnacionalne povezanosti.«

Osrednje delo njenega tokratnega raziskovanja je umetniški film Darilo (The Gift), edino delo z razstave, ki je bilo premierno že predstavljeno, in sicer na lanskem festivalu Steierische Herbst (Štajerska pomlad). Dialogi so stkani iz dejanskih arhiviranih razprav, predmeti, palače, vse, kar vidimo, so politična darila. Med drugim so snemali v impozantnem poslopju francoske komunistične partije, darilu slovitega arhitekta Niemeyerja za zatočišče, ki ga je dobil v času puča v Braziliji. Film je zastavljen zelo široko, v njem, v sicer fiktivni zgodbi, najdemo vse, od Hruščova do Hitlerjevih pogledov na umetnost. »V bistvu film pokaže, kam lahko pripelje instrumentalizacija umetnosti. Vse lokacije v filmu so bile denimo narejene z nekim upanjem v solidarnost, a sovražni govor hitro da legitimnost, da se uniči in zatre vsa ta potencialna utopija.« ¨

Film zdaj dopolni razstava novih del, spet samih političnih daril, ki so na ogled v treh sobah. Prva je pripadla vojaškim bobnom, poslikanim z zastavami z razpisa za zastavo Društva narodov, ki je bil tej nadnacionalni tvorbi, predhodnici Združenih narodov, podarjen, a je neudejanjen ostal v zaprašenem predalu. Enako usodo je doživel podarjeni razpis za himno Društva narodov, zato bosta na odprtju razstave bobnarki izvedli nikoli prej slišane ritme teh koračnic in maršev. Druga soba združuje dve zelo simbolni politični darili: na eni seriji fotografij so štafete, ki so jih za pohod po nekdanji Jugoslaviji in predajo predsedniku Titu ustvarili umetniki, na drugi vrtnice, uradno poimenovane po ustanovnih očetih Evropske unije. V zadnji sobi pa nas bo pozdravil portret lipicanca, ki ga je Slovenija leta 2009, dve leti pred njegovo smrtjo, podarila libijskemu predsedniku Gadafiju in nas po besedah kustosa Igorja Španjola »opominja, kako zlahka kultura postane ne le orodje v strateških igrah ’mehke moči’, ampak tudi soudeleženka v proizvajanju ideologije«.

Aktualni projekt Jasmine Cibic se bo še nadgrajeval, gostoval bo širom po Evropi, saj so njegove partnerke pomembne tuje kulturne institucije, za začetek pa je simbolno darilo nam, naši družbi in s tem tudi vladi. Presenečenje bi bilo, če bi slednja na vrženo rokavico odgovorila. Ljudstvo pa vsaj en povračilni dar že ima, to so protivladni in prokulturni protesti, ki z jesenjo dobivajo nov zagon.

Razstava:
Jasmina Cibic: Fundus prizadevanja
Kje: Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana
Kdaj: od 1. septembra do 29. novembra 2020