Sara Bezovšek, vizualna umetnica, ki izkorišča ustvarjalni potencial družabnih omrežij in popkulturnih fenomenov

Odkar Sara Bezovšek (rojena leta 1993, doma iz Gornjega Grada) pomni, njeno življenje zaznamujejo občasne obsesije z bolj ali manj obskurnimi temami, ki so navadno tako zahtevne, da mejijo že na morbidno. »Ena mojih prvih seminarskih nalog je obravnavala duhove in lahko bi rekla, da sem ostala nekje tam,« pravi. Njeno vneto brskanje po temnih kotičkih interneta včasih spominja na mazohizem: pred dvema letoma je na primer za umetniški video, ki je bil predstavljen v projektnem prostoru Aksioma v Ljubljani, obsesivno zbirala nazorne posnetke brutalnega nasilja, krvavih nesreč, obglavljenj, obešanj in podobnih grozodejstev. Čeprav jih je v videu za kontrast sopostavila s posnetki mladih mačk, njihova prikupnost ni pregnala travme, ki se je v njej začela razvijati že med nabiranjem gradiva. »Če bi takrat obupala, bi bilo vse delo zaman, a ko sem video zmontirala, je za mano prišla post-travmatska stresna motnja,« se spominja. A to je ni ustavilo pred nadaljnjim raziskovanjem temačnih spletnih fenomenov, ki jo fascinirajo, njihov travmatični potencial pa skrbno preganja s protiutežjo lahkotnosti: dnevnim »upodabljanjem smešnih for in luškanih živali«.

Predlani so jo obsedli sodobni pojavi, povezani s spolnim nasiljem na spletu: raziskovala je spletno zalezovanje, maščevalno pornografijo in tako imenovani sextortion, izsiljevanje s seksom, vsa tri področja pa je v Aksiomi predstavila z videokolaži oziroma mashupi, za katere je gradivo črpala iz popularne kulture. Iz filmov, serij glasbenih videov in raznih spletnih vsebin. »Prizadevam si, da so elementi, ki jih remiksam in apropriiram v svojih delih, karseda razpoznavni, da se občinstvo z njimi zlahka poistoveti in se jim nasmeji: od emodžijev prek pop kulture do zabavnih dejstev in prikupnih živalic,« pravi. In doda: »Umetnine, ki so same sebi namen, me ne navdušujejo. Rajši ustvarjam nekaj, kar bo ljudem dejansko všeč, zaradi te všečnosti pa se bodo tudi posvetili raznim sporočilom.« Obravnava torej precej zahtevne teme, a jih na videz banalizira z uporabo lahkotnega gradiva. Ker se gledalec s tem poistoveti, natančneje prisluhne sporočilu, ki je načelno družbeno angažirano in kritično.

Pred spolnim nasiljem je vneto raziskovala sovražni govor in nazadnjaške komentarje na spletnih platformah, kot so profili slovenskih politikov na Twitterju, SDS-portal Nova24 in podobno.

To obsesijo je spodbudilo tudi dejstvo, da je bila pred leti – v času, ko je iz grafičnega oblikovanja presedlala na polje umetnosti – tudi sama deležna dobre mere »teženja random tipov« na spletu, ki je bilo posledica skladbe ljubljanskega rap kolektiva Smrt boga in otrok, imenovane preprosto Sara Bezovšek. Nespodobnost komentarjev in sporočil, s katero se je srečevala ob izidu skladbe, jo je »začela zanimati z družbenega vidika in me je spodbudila k ustvarjanju trilogije kratkih filmov o spletnem nasilju«. To je potem predstavila v Aksiomi. Poleg tega pa je »komad celo pripomogel k prepoznavnosti mojega imena in posledično tudi moje umetnosti.« »Upala bi si trditi celo, da mi je pomagal zgraditi umetniško persono,« pravi.

Najnovejše zanimanje Sare Bezovšek, ki se mu je posvečala v času karantene, so teorije zarote. Teh v sodelovanju z Dorijanom Šiškom umetniško ni obravnavala s pomočjo videa ali družabnih omrežij, temveč tako, da sta ustvarila računalniško igro, ki je bila premierno prikazana v ljubljanskem projektnem prostoru Osmo/za, kmalu pa bo na voljo tudi na spletu. »V igri si vržen na ledeno goro, ki igra vlogo infografike, na kateri so prikazane razne zarotniške resnice, od najbolj milih in vsakdanjih do bolj globokih in obskurnih. Nabiraš jih, kot Super Mario pobira kovance: ko zbereš vse, postaneš razsvetljen in eno s svetom.«

Teme, ki jih obravnava v svojih delih, se torej raztezajo od sovražnega govora do spolnega nasilja na spletu in teorij zarot, ki prav tako vznikajo predvsem v virtualnem svetu. Rdeča nit je očitna: splet. Tudi orodja in mediji, s katerimi ustvarja, so večinoma omejena na svetovni splet in spletna družabna omrežja: s podobami denimo manipulira kar s pomočjo Instagrama ali Snapchata, kjer svoja dela tudi redno objavlja, vsake toliko pa se zgodi, da katera od njenih konceptualnih smešnic pristane med štirimi stenami galerije in tako postane umetnina, Sara Bezovšek pa umetnica. »Zase pravzaprav pogosto nimam občutka, da sem umetnica, ker se skoraj vse, kar počnem, dogaja zgolj na internetu. Težko tudi opredelim, kaj pravzaprav počnem, za tovrstne ustvarjalne pristope niti terminologija še ni dobro razčlenjena. Za razne razpise in podobno sem po navadi prebirala nekaj opisov svojih del iz razstavnih katalogov in podobnega gradiva, da sem se sploh naučila, kako se reče temu, kar delam,« pravi. In doda: »Recimo, da je to postinternet art.«