Matmos: The Consuming Flame: Open Exercises in Group Form

+ + + +

Novi album tandema Matmos je nastal v sodelovanju s 97 (!) gosti (skupaj s kolovodjema je vseh akterjev torej točno 99) in v celoti vztraja pri hitrosti 99 udarcev na minuto. Kar verjetno niti ni najnenavadnejši ustvarjalni okvir ameriškega dvojca nepredvidljive elektronike, za katerega je pridevnik »raziskovalni« precej blag opis. V preteklosti je že postregel s projektom, ki je v celoti uporabil le zvokovje Whirlpoolovega pralnega stroja, spet drugi je semplal samo zvoke, ki jih ustvarjajo plastični predmeti. Tretji je za izvorno gradivo uporabil zven kirurških posegov. Kaj?! Matmos pa poznamo tudi po bolj klasičnih referencah – večkratnem sodelovanju z Björk, pri snemanju njenih dolgometražcev in tudi na poteh živega nastopanja. Zakaj tokrat ravno številka 99?

The Consuming Flame: Open Exercises in Group Form je kar trojna plata, je epsko popotovanje po razgibanih in neverjetno raznovrstnih zvočnih poljih v treh neprekinjenih enournih poglavjih, ki so sestavljena iz pestrih, a med seboj prelivajočih se delov. Med gosti se zvrstijo noizarji, alternativke, akustiki, električarji, klasiki, improvizatorke, raperji, pesniki ... Najhitreje prepoznana imena so Yo La Tengo, Mouse On Mars, clipping., Oneohtrix Point Never …

A udeleženci na plošči ne sodelujejo v obliki klasičnega gostovanja, ampak so hočeš nočeš postavljeni v vlogo virov zvoka. No, ne čisto vsi. Dvojec Matmos večino prispevkov hudo manipulira in maliči do neprepoznavnosti, plasti vpenja v čisto prave glasbene vložke, ki se tkejo iz zvočne arhitekture, ritmičnih piskov, pokcev, ambientalnega sanjarjenja in distorzirajočega dromljanja in tudi razpadajo vanje. Sodelavci se – včasih popolnoma neprepoznavno – »pojavijo« večkrat, na različnih delih. The Consuming Flame je tako večinoma tekoči kolaž ekstremistične skupinske forme v treh dejanjih.

Slišimo nepregledno množico ritmičnih zank in seckanja vokalov, ki je na las podobna estetikam in tehnikam junakov IDM druge polovice devetdesetih let. Z instrumentarijem, ki ga je nemogoče popisati in se razteza od tehnoidnih sintetizatorjev do kitar pa bendža in kupa konkretnih zvokov ali (na radiu, pri spletnih ponudnikih vsebin ...) ujetih fragmentov.

Matmos ponovno reže, boža in orje po skrajnih robovih popularne muzike, a to – z množico soproizvajalcev zvoka – počne ravno prav zateženo, zgoščeno, vendar izjemno zorganizirano in presežno razgibano, z občutkom za premike in spremembe v scenosledu. Vprašanje tega kompozicijsko neverjetno zahtevnega in impresivno unikatno zloženega dela pa je, ali je izhodišče ustvarjanja (ali glasbenega izražanja) nujno izrazito komunalno početje ali pa je bistvo v tem, da tako množično sodelovanje neizogibno potrebuje hierarhijo – diktat mojstra (ali dveh) za krmilom.

Velikopotezna triurna arhitektura med seboj neprekinjeno zlivajočih in prevaljujočih se struktur skoraj neskončnega nabora zvokov.