Karantenski zapiski

Čas pandemij je vedno hvaležen za rojevanje nove književnosti. Leta 1720 je v Marseillu izbruhnila bubonska kuga – to je bil zadnji večji izbruh te bolezni v zahodni Evropi, umrlo je okoli sto tisoč ljudi. Angleži so se bali, da se bo bolezen razširila tudi na Otok, kjer je zadnjič morila leta 1665 in 1666. Takrat je bil angleški pisatelj Daniel Defoe star pet let, vendar ga to ni oviralo, da ne bi leta 1722 izdal knjige A Journal of the Plague Year (Spomini iz leta kuge), zbirke statistik, domnevnih spominov, anekdot, govoric in dramatičnih opisov dogajanja v mestih iz tistega časa. Knjiga naj bi njegove sodobnike pripravila na to, kaj jih utegne čakati. Čeprav kuge ni doživel sam, je trdil, da je pisal na podlagi stričevih dnevnikov iz časa bolezni. Poleg tega se je v temo poglobil in imel dovolj zdravega razuma, da je tudi brez izkušnje s pandemijo vedel, kako velja ravnati v času kužnih bolezni. Kombinacija nečesa podobnega – nasvetov, refleksij, statističnih analiz, spominov na čase, ko je bilo vse še »normalno« – je značilna tudi za (post)koronsko književnost, ki nastaja tristo let pozneje. Za zdaj še ni opaziti porasta koronske eskapistične fikcije, kakršen je bil v srednjem veku kultni Boccacciev Dekameron, zgodba o mladih ljudeh, ki pobegnejo pred kugo in si začnejo, da bi se zamotili, pripovedovati sočne zgodbice, temveč se večinoma množijo neleposlovne kratke knjižice, ki naj bi nam pomagale razumeti svet, v katerem smo se znašli.

Novinarski in filozofski pogled na covid-19

Potem ko smo lahko marca prebirali prvo koronsko premišljevanje iz tujine, V času epidemije italijanskega pisatelja Paola Giordana, ki je poleg lastnih izkušenj s prilagajanjem na novo stvarnost v kratkih esejih opisoval tudi naravo delovanja koronavirusa in vplive nalezljivih bolezni na družbo, so se na razmere začeli odzivati tudi slovenski pisci. Do zdaj so h koronski literaturi prispevali Renata Salecl, Branko Gradišnik, Janko Petrovec, Tomaž Grušovnik, Aleš Berger, Gašper Kržmanc in Marko Kravos (avtorica članka se opravičuje, če je koga izpustila), lahko pa pričakujemo, da jih bo v prihodnje še več.

Vendar niso vsa dela enako spretna v prepletanju aktualnega dogajanja in piščevega intimnega sveta. Tisto, ki mu to uspe najprepričljiveje, je bržkone Karantena. Rim.

Angleški pisatelj Daniel Defoe je bil ob izbruhu bubonske kuge star pet let, vendar ga to ni oviralo, da ne bi leta 1722 izdal knjige A Journal of the Plague Year (Spomini iz leta kuge). Kombinacija nasvetov, refleksij, statističnih analiz in spominov na čase, ko je bilo vse še »normalno«, je značilna tudi za (post) koronsko književnost, ki nastaja tristo let pozneje.

Janka Petrovca, dopisnika RTV SLO iz Rima, sicer pa prevajalca, voditelja in igralca. Petrovec je od 20. februarja, ko je bila objavljena novica o prvem Italijanu, okuženem s koronavirusom, do 31. maja, tri dni pred koncem omejitve gibanja v Italiji, pisal dnevnik, v katerem je novice o širjenju virusa v Italiji in Sloveniji domiselno združeval s popisi vsakdanjega življenja v karantensko opustošenem Rimu ter spomini na svoje novinarsko poročanje v času drugih nesreč, na primer zrušenja viadukta v Genovi. O Rimu Petrovec kljub izrednim razmeram, ki vladajo v mestu, piše s posebno mehkobo, ker pa je dogajanja na ulicah, po katerih tudi med omejitvijo gibanja redno teče, da bi si prezračil glavo, toliko manj, mimogrede postreže še s kakšno slikovito anekdoto iz mestne ali italijanske zgodovine. Poleg tega, da je knjiga dokument časa, odstira še nekaj v tem obdobju izjemno pomembnega: avtorjevo predanost novinarskemu poklicu in ljubezen do njega, saj mu zaradi dela na primer ni bilo težko prekiniti dopusta v Sloveniji, da bi v Italiji, v gorskem mestecu Amatrice, posnel posledice potresa. Zaradi takšnega odnosa do svojega poklica v vsaki situaciji hlasta po podatkih iz prve roke, četudi nekateri novinarski kolegi, ki se jim ne ljubi na teren, »ekskluzivne« informacije brez sramu prepisujejo od drugih.

Ti novinarskemu poklicu niso v čast – a dobri novinarji, med katere sodi tudi Petrovec, bodo vedno steber družbe; tega bi se morali zavedati vsi, ki v zadnjem obdobju s takšnim veseljem in gorečnostjo pljuvajo po njih.

Iz zapisov, ki kljub poskusom aktualizacije ne presežejo okvirov osebnega dnevnika, bo bralec čez petdeset ali sto let težko potegnil kaj tehtnega o koronskem obdobju.

Filozofinja in sociologinja Renata Salecl je neutrudna opazovalka in analitičarka družbenega dogajanja in oseba, na katero novinarji pomislimo med prvimi, ko potrebujemo razlago kakšnega družbenega pojava. Njena manj kot 70-stranska knjižica Človek človeku virus je prava izbira za tiste, ki jih čas korone zanima bolj z objektivnega kot subjektivnega vidika. Saleclova se večinoma naslanja na članke iz svetovnega tiska, objavljene v času karantene. Piše na primer o želji po nadzorovanju in kaznovanju ljudi, ki ne upoštevajo pravil, ki jo je virus še potenciral, o neenakosti možnosti za samoizolacijo, zavisti, ki jo zbuja užitek drugih (na primer kršiteljev karantene), etičnih vprašanjih glede dostopa do zdravstvene oskrbe, pa tudi bizarnejših »stranskih produktih« virusa, na primer robotih za dostavo nakupljenega blaga in pojavu storitev, kot je »drive-in« frizer.

Poučno branje so tudi karantenski zapiski filozofa Tomaža Grušovnika, Karantenozofija. Grušovnik, ki se ukvarja s filozofijo vzgoje in širšo etično problematiko, predvsem z okoljsko etiko in etiko živali, zatiskanje oči pred nekaterimi vidiki pandemije razumljivo razloži s Platonovo prispodobo o votlini, na primer koronavirusa pa aplicira tudi teorijo kognitivne disonance.

Knjiga namesto Facebooka

Branko Gradišnik (Kronika koker koronika) in Gašper Kržmanc (Zgodbe iz karantene) sta se popisovanja časa v karanteni lotila podobno kot Janko Petrovec: dnevniško. Kržmanc vsak dan v karanteni začne s humorno-ciničnim nastavkom »vlada dela dobro«, ki mu sledi naključen duhovit spomin iz mladosti. Gradišniku pa uspe v »koronsko kroniko« umestiti obiske trgovine z živili, spremljanje sporočil vlade in inštituta za javno zdravje, politične razmisleke, predloge za organizacijo pandemične družbe, prigode z družinskimi člani, članke in analize, ki mu jih pošiljajo prijatelji, celo mini prehranski priročnik (na zdravo prehrano se spozna, saj je tudi avtor knjige Iskanje izgubljenega zdravja). Pri tem malo spominja na boomerje na Facebooku, ki so med karanteno spletno občestvo veselo zalagali s fotografijami sveže pečenega kruha ali obdelanega vrtička, komentirali skoraj vsako izjavo tega ali onega politika, se zgražali nad grafi z vse višjim številom hospitaliziranih in se lotevali podobnih, za prijatelje s Facebooka pogosto zelo neprijetnih dejavnosti. Gradišnik bralca sicer obvesti, da ne piše, da bi ga obsipal s svojimi mnenji (čeprav to počne), temveč želi prispevati kako zamisel in predlog. A predlogi, četudi tehtni, se v vsem tem balastu porazgubijo.

Konceptualno bolje deluje zbirka koronskih pesmi tržaškega pesnika Marka Kravosa, ki se je med karanteno kratkočasil s pisanjem pesniških poslanic članom in podpornikom Bralne značke, katere predsednik je – ko se je pesmi nabralo dvanajst, ne premalo in ne preveč, so izšle v knjigi Poslanica v dvanajstih zlogih.

Breze, knjiga prevajalca in pisatelja Aleša Bergerja, se drugače od Gradišnikove večinoma ogne komentiranju političnega dogajanja, bolj je za njegovo koronsko pisarijo pomembno estetsko nizanje besed, a si ravno tako nismo ves čas na jasnem, čemu (in komu) so poročila o njegovih sprehodih in spomini sploh namenjeni. V enem izmed poglavij se celo sam sprašuje, »kam naj tokrat stopi, kam črko zaluča« – s tem nam posredno pove, da gre pri njem za pisanje zaradi pisanja.

Lahko je razumeti, da so se pisci, posebej tisti v samoizolaciji, zaradi preobilice časa znašli pod pritiskom, da je treba pisati, ustvariti kaj, kar bo dokumentiralo prelomen trenutek v zgodovini, na kakršenkoli način že. Toda iz zapisov, ki kljub poskusom aktualizacije ne presežejo okvirov osebnega dnevnika, bo bralec, ki jih bo v roke vzel čez petdeset ali sto let, težko izluščil kaj tehtnega o koronskem obdobju.