William Trevor: Po dežju

+ + + +

Pršenje bolečine

William Trevor (1918–2016), irski pripovednik, avtor številnih romanov in zbirk kratkih zgodb, je nedvomno eden izmed pripovednih mojstrov. Ne zato, ker bi imele zgodbe drastične zasuke, ki bi nam izsesali zrak iz pljuč ali povzročali vrtoglavico, ravno nasprotno. V zbirki Po dežju, ki se dogaja pretežno na irskem podeželju in nekaj malega v italijanskem letovišču, urbani prostori so dosledno odsotni, imamo opraviti z več portreti, včasih tudi skupinskimi, izpisanimi z veščo roko, skoraj dosledno pa takšnimi, da na njih kaj manjka. Oziroma je narisan tudi manko, recimo na način odsotne (podobe) roke pri slikarju Jožefu Petkovšku na sliki Doma.

Trevor je ubesedovalec napetosti, ki je, kot vemo tudi iz del sodobnih irskih prozaistov, malo posledica trdih, klenih in nepopustljivih značajev, poseljenih v prav posebnem in skoraj idiličnem ruralnem svetu. Še dodatno so zagamani zaradi zaostrenega spora med katoličani in protestanti; to je svet pubov in čezmernega nalivanja, posamičnega in družinskega, kar seveda otopi robove, vendar je potem vse tik pred izbruhom.

V eni od zgodb fanta iz protestantske družine v sadovnjaku ogovori pojava, ki ni čisto s tega sveta, in kot že prej njegov čuknjeni sorodnik se tudi sam odloči, da bo o tem pričeval, na veliko grozo vse družine, ki se sicer ponosno udeležuje vsakoletne parade skozi »papeški« del vasi, brat pa je sploh čistilec, se reče v vardi. »Ni bila čisto živa,« opiše prikazanje svete Roze, in to, da niso čisto živi, velja za precej Trevorjevih portretirancev.

Druga žena, ki slepemu možu opisuje iste stvari z drugimi odtenki in besedami kot prva, se denimo zaveda, da bo svet vedno videl skozi oči te prve, rajnke, da je bitka za interpretacijo za vedno izgubljena. Mati, ki spremlja črno kroniko in zločine povezuje s sinovimi izleti in njegovo odsotnostjo, je vmes, tiho in ubito se sprijazni, da je to pač neka nova normalnost, s katero bo morala živeti. V zgodbi, ki je zbirki priskrbela naslov, se v italijanskem penzionu ravno spet nevezana zave, da je tam zadnjič, čeprav je tja hodila vse življenje, še s starši, da je vse skupaj samo nadomestek grškega otoka, kamor bi morala oditi, in da je čas za kaj novega.

Vendar Trevorjev svet ni ves na površju. Zdi se, da sta asociacijska dinamika in zapleteni svet, ki brbota nekje v podzemlju, pod zavestjo, glavna tarča njegovega pisanja. To je v tej zbirki pretežno novel – tudi časovno potegnjenih čez daljše obdobje in stkanih iz različnih fragmentov, ki mešajo spomine in popise vsakdanjih del in opravil – najpogosteje doseženo ravno s sopostavljanjem različnih ravni dogajanja. Kar najbolj notranje je po irsko škrto le bolj nakazano, to niso ljudje velikih besed ali odločitev, vse se preliva v sugestivne popise narave, ki so spet nekako udušeni, zamolkli. Ravno s tem kolažiranjem, pa tudi z minimalističnim odvzemanjem in krčenjem, z jezikovno redukcijo Trevor tke pripovedno štreno svojih zgodb, in to osupljivo vešče in premišljeno.