»Ne bojimo se«

V času, ki je umetnosti in medijem izrazito nenaklonjen, še zlasti v Sloveniji, kjer vlada sistematično ruši obe področji, je pred nami častitljiva obletnica, ki hkrati zadeva oboje – umetnost in medije. Časopis za scenske umetnosti Maska namreč praznuje sto let od izida prve številke.

Že takrat, jeseni 1920, je bil to pomemben dogodek, saj je šlo za čisto prvo slovensko in tudi jugoslovansko gledališko revijo. Za njen izid je poskrbel ljubljanski odbor Udruženja gledaliških igralcev Kraljevine SHS, najbolj pa se je pri tem angažiral 26-letni vsestranski gledališki umetnik Rade Pregarc, ki je skupaj s komaj 17-letnim kolegom Silvestrom Škerlom postal tudi urednik. Kot je za Slovenski gledališki inštitut zapisala Katarina Kocijančič, sta urednika k sodelovanju pritegnila uveljavljena imena, pa tudi ogromno piscev iz svoje, mlade generacije. Maska je želela pritegniti čim širše občinstvo, poleg dogajanja doma pa se je lotevala tudi »splošne kulture hrvaškega, srbskega, bosanskega, hercegovskega, črnogorskega in makedonskega ozemlja«.

Umanjkal ni niti vpogled v družbena, politična vprašanja; to je bil pač čas po prvi svetovni vojni, čas velike gospodarske šibkosti in politične negotovosti, v umetnosti pa čas avantgard. Maska je že denimo v prvi številki pisala o požigu Narodnega doma v Trstu, kjer sta se kot igralca kalila tudi njena urednika. »Zdaj so tržaški Slovenci brez gledališča in slovenska beseda pomeni tam doli zločin,« je v prispevku ugotovil Viktor Vovk in se vprašal: »Bo-li kaj kmalu spoznal svet krivico?« A v uvodu prve številke je uredništvo zapisalo tudi: »Ne bojimo se: s to mislijo gremo pogumno na vse strani v svet, ki je zrušen.« In še: »Naša parola je: kultura srca. Naša ’Maska’ je izraz iskanja lepote.« Bojevitega Pregarca so hitro začeli rušiti, nekaterim se je zameril s kritičnimi objavami v Maski, drugim kot protagonist stavk v ljubljanski Drami. Tako je leta 1921, po le petih številkah, Maska zamenjala urednika. Z zmernejšo usmeritvijo je zdržala le še tri številke.

Njeno poslanstvo so pozneje skušale nadaljevati druge publikacije, a polnokrvno gledališko revijo smo ponovno dobili šele čez šest desetletij, leta 1985, ko je Zveza kulturnih organizacij Slovenije začela izdajati revijo Maske. Ta si je leta 1991 povrnila prvotno ime Maska in zdaj je neprekinjeno z nami že 35 let. Izhaja nekajkrat na leto in poleg intervjujev in recenzij velik del prostora vedno posveti eni izbrani temi, denimo ženskam v gledališču, prepletu plesa in politike, nasilju, povezavi med teatrom in kulturnim bojem ... Tako kot prvotna Maska torej tudi Maska našega časa seže precej dlje od scenskih umetnosti. Zato je sprehod po zgodovini revije sprehod po zgodovini kulture, umetnosti in politike našega prostora.

Vseeno je zanimivo, da Maska, četudi je revija za scenske umetnosti z najdaljšo tradicijo v Evropi, nikoli ni imela trdne zaslombe v kaki instituciji. Njen založnik je še danes prekarna nevladna organizacija Maska, ki se je pod vodstvom umetnika Janeza Janše primorana vedno znova boriti za programska sredstva. Zanjo je značilen tudi družbeni angažma, od katerega je prekipevala že izvirna revija Maska. »Zgodovina kaže, da o umetnosti ni mogoče govoriti, če hkrati ne govoriš o širših družbenih in filozofskih vprašanjih,« pravi Janša. »Dejstvo je, da so za revijo Maska vedno delali tisti, ki so hoteli stvari spreminjati. In prav te taktike, ki jih je časopis proizvajal že pred stotimi leti, so njegova ključna kulturna dediščina.«

Taktike so se ohranile do danes, ko se družbeni angažma zavoda Maska enkrat udejanji v udarnih knjigah (Robert Pfaller, Chantal Mouffe, Franco Berardi - Bifo ipd.), drugič v odrskih produkcijah (denimo v projektu Nova pošta, ki ga je zasnoval skupaj s Slovenskim mladinskim gledališčem), tretjič v objavah v reviji Maska, katere vajeti sta leta 2018 prevzeli sourednici iz mlajše generacije Pia Brezavšček in Alja Lobnik.

V tem duhu so zasnovali tudi prireditve ob stoti obletnici izida prve številke Maske, ki se po naključju časovno ujema s še eno okroglo obletnico – če seštejemo vse doslej izdane Maske, jih je natanko 200. No, zdaj je že kakšna več, saj vse tri letošnje izdaje nosijo številko 200 (aa, bb in cc), v zadnji, ki izide novembra, pa bodo zbrali razmišljanja, predstavljena na simpoziju

Prekarnost ali samoupravljanje?, ki ga ob istoimenski tridnevni prireditvi na Festivalu Indigo te dni pripravljajo v Stari mestni elektrarni v Ljubljani. Gre za vrhunec praznovanja obletnice, kjer bodo predstavili tudi nove knjižne izdaje in odrski produkciji zavoda Maska.

»Dobimo se zato, da se bodo lahko dobili tudi čez 100 let!« so v vabilu zapisali organizatorji. Njihov poziv je brez dvoma primeren. Te dni se je državni proračun za kulturo zmanjšal za osem milijonov evrov in vrtoglavi rez bo nazadnje gotovo spet najbolj občutil nevladni sektor, katerega del je tudi Maska.

Mednarodna konferenca:
Prekarnost ali samoupravljanje?
Kje: Stara mestna elektrarna, Ljubljana
Kdaj: od 9. do 11. septembra 2020 (na Festivalu Indigo)