Pia Prezelj, pisateljica, publicistka in prevajalka, ki meni, da bi moral vsak pisec dobro poznati svoja orodja

Šteje jih komaj petindvajset, a pravi, da se počuti staro vsaj štirideset let. In čeprav iz njenega zagona, s katerim se loteva številnih projektov promocije slovenske in tudi tuje literature, veje mladostniška energija, sta po drugi strani čas in razmislek, ki ju Pia Prezelj vlaga v svoje pisanje in prevajanje, produkt zrelejšega, bolj umirjenega uma. Morda je to tudi razlog, da ima njen prvenec, roman, ki ga pravkar piše, v fokusu starejšo žensko. »Zoperstaviti se želim starizmu, zakoreninjenemu v družbi,« pravi. »Simone de Beauvoir je imela prav, ko je dejala, da starejšega človeka obravnavamo bodisi kot šaljivca ali norca bodisi kot modreca.«

Roman je postavila na podeželje, saj je to okolje, iz katerega izhaja – rojena je bila v Komendi, kraju, kjer, kot oriše, življenje teče po tirnicah nedeljskih maš in ritualov, značilnih za podeželske vasi. »Pri pisanju se nisem želela opreti na nič drugega kot na svoje zaledje, saj sicer ne bi imela občutka, da sem iskrena. Lahko bi pisala o življenju v Londonu, na Dunaju in tako dalje, a to niso moje najintimnejše teme,« pove. »Poleg tega se mi zdi, da je vaškost lahko bogat bazen za kakršnegakoli pisca. Pa ne v smislu slikanja tugobne, turobne podeželske pokrajine; v mislih imam nestereotipen, nepokroviteljski pogled. Vaško življenje ni nič manj razslojeno in razgibano od mestnega; želje, hrepenenja in tegobe ljudi so enake, le kontekst je drugačen. Zame je to idealen spoj krščanske in ljudske motivike, pravljičnosti in realnosti, novega in starega.«

Krščansko in ljudsko motiviko rada vključuje tudi v eseje, ki jih redno piše za portal LUD Literatura. Odlikujeta jih samosvoj, slikovit jezik in spretno prepletanje drobcev iz osebnega življenja s (pop)kulturnimi elementi. To spajanje je posledica njenega »luknjičastega« spomina. »Zelo slabo se spomnim dogodkov pred šestnajstim letom, vse se mi seseda samo vase, v glavi imam zgolj posamezne prizore. Ta odsotnost kronološkega zaporedja dogodkov pa se pri pisanju pravzaprav izkaže za svojevrstno prednost, saj se vse, kar sem kdaj brala, poslušala in opazovala organsko spaja s tem, kar sem v resnici doživela.« Četudi se nekateri pisci otepajo rednega pisanja besedil, ker pod pritiskom rokov ne morejo polnokrvno ustvarjati, pa Pia Prezelj pravi, da ji je šele sistematično pisanje kolumn, člankov in esejev ( je tudi stalna sodelavka Outsiderja, nekaj časa je pisala za Dnevnikov Objektiv, zdaj pa ima v Delu rubriko, v kateri predstavlja zapostavljene slovenske in tuje avtorice) pomagalo okrepiti njena delovna orodja. »Prisiljena sem se bila vprašati, kaj me resnično zanima, in začela redno uporabljati in ostriti svoj toolbox. Mislim, da bi vsak pisec moral poznati svoja orodja, tako kot jih pozna mizar ali avtomehanik. Poznati moraš vsebine, ki te zanimajo in kjer si doma, hkrati pa prijeme in postopke, ki so ti lastni. Tako lahko s svojim gradivom počneš, kar želiš, ob tem pa poskrbiš, da besedilo na bralcu pusti želen učinek. Če tega ne počenjaš, pa je pisanje – vsaj zame – samo sebi namen.«

Pri oblikovanju lastnega sloga ji pomaga tudi prevajanje in želi si, da bi lahko prevajala več, vendar jo poleg publicistike in pisanja leposlovja zaposluje še literarna produkcija: nekaj časa je na Javni agenciji za knjigo skrbela za odnose z javnostmi in med karanteno zagnala uspešni kampanji #domačebranje in Vrnitev napisanih, zdaj pa je sodelavka Vodnikove domačije in Ljubljane – Unescovega mesta literature. Njen prvi in za zdaj edini knjižni prevod je Priročnik za čistilke Lucie Berlin, ki je izšel v zbirki Moderni klasiki Cankarjeve založbe. »To je bila zame najboljša možna šola pisanja. Da si neki literarni postopek zmožen replicirati v drugem jeziku, ga moraš poznati zares dobro, na tak način pa seveda spoznavaš tudi lastne postopke.« Prevaja iz angleščine, a ker dobro razume tudi špansko, ima ob prevajanju poleg angleškega izvirnika pri roki pogosto še španski prevod istega dela. »Če se v besedilu pojavi trd oreh, pogledaš, kaj je naredil španski prevajalec. Nato imaš dve možnosti: lahko je jezikovno dilemo rešil na slab način in tako veš, da ne boš uporabil istega postopka, ali pa si z njim pomagaš,« razloži. Res je, da prevajanje na takšen način vzame več časa, vendar se ji v literaturi nikamor ne mudi, ker je zanjo najpomembnejše, da so stvari narejene natančno in dobro. »Zdi se mi nespametno, če želiš prehitro preveč in zato pišeš ali prevajaš kot po tekočem traku. Tudi kot družba smo naravnani tako, da je treba naenkrat večino stvari doseči že do tridesetega leta. Kaj boš pa potem?« Ti pritiski se ji zdijo nesmiselni, zato si namerava tudi za zaključevanje romana vzeti toliko časa, kot bo potrebno. »Na svoj literarni opus gledam zelo dolgoročno. Izdati želim nekaj, na kar bom – vsaj po vsebini – ponosna tudi čez deset let. Želim se zavedati, da sem v delo vložila toliko truda, kot sem lahko, ostanek pa je vprašanje talenta.«