T. M. Logan: Laži

+ + +

Sovražnik čisto zraven

Laži so tipičen žanrski roman, kriminalka, spisana v kratkih, udarnih poglavjih. Celotno dogajanje nam je dostopno skozi notranji pogled scaganega profesorja književnosti, ki se mu podre svet, ko na sinčkovo prigovarjanje zasleduje ženo z ulice v hotel, ona pa tam z družinskim prijateljem v strastnem prepiru, h kateremu prispeva tudi sam. Z njenim sogovornikom se začne ruvati in prerivati in pri tem sine dobi astmatični napad in pusti agresivca obležati v lužici krvi.

Laži so obrtno sicer čisto spretno naštrikana zgodba o nevidnem sovražniku tam zunaj, ki prizadene na videz idealno družino. Idealno predvsem zato, ker se družinski oče, ki mu celo žena očita neambicioznost in tudi v najtežjih trenutkih premišljuje, kateri razred bi ravno poučeval katero od klasičnih literarnih del, ukvarja z otrokom in včasih spije kakšno pivo. Dokler ga dogodki ne poženejo in je akcije naenkrat skorajda preveč. Zaradi večstopenjskega zastora laži se znajde na čistini, nezaščiten – ženino spreminjanje zgodbe, najeti silak, pa še policija, ki skoraj maliciozno interpretira najdbe in jih ima za dokaze, čeprav se truplo ne pojavi.

Vse to pogumnemu vitezu, ki se, jasno kljub odvetnikovemu odsvetovanju, na lastno pest spravi raziskovat zadevo, ponuja obilo priložnosti za preganjavičnost. Vsi bi lahko bili proti njemu, samo žena, ki mu od časa do časa prizna še kakšno zamolčano podrobnost iz svoje preteklosti, mu trdno stoji ob strani. Kako ne, ko pa je opustila dramsko igro, še posebej uspešna je bila kot lady Macbeth, in ji, če ne štejemo občasnih napadov dolgočasja in občutka brezsmiselnosti, zdaj družina in mož res veliko pomenita.

Angleški pisatelj Logan (rojen leta 1975) piše o svetu, kjer bolj kot materialni dokazi veljajo zakoni spletne džungle. Ker v ravsu naš neustrašni protagonist izgubi telefon, potem pa zbriše očitno obremenjujoče prispevke – gre za enega tistih famoznih »vdorov«, ki jim pričujemo, ko se pojavijo shizoidni glasovi na nepravih mestih, – je kar nekaj napisanega tudi o sledilnih programih. O računalnikih, ki nas zasledujejo in oprezajo za nami. O uporabnikih po nekaj telefonov, za vsako obliko komunikacije imajo svojega in še kakšnega prikritega zraven. Kot je skoraj tipično, da pri vsem, kar se dogaja, pomembno vlogo igrajo spletna (ne)družabna omrežja, tam se kopičijo tudi nekakšni dokazi, tam so osnove za službeni suspenz, tam so obremenilne, prej obdelane fotografije s pridodanimi elementi.

Logan je iz forenzike, ki izkopava in ščetka na sledi za odtisi in mikrosledmi, ne preveč radikalno, pač primerno običajni bralni publiki plaže, raven kriminalke preselil nekam proti medmrežju in omreženosti. Ne sicer tako zaostreno, da bi morali poznati nastavljene programe in rabo teh, vendar celotno sliko zamegljujejo ravno oblački, okna in shranjeni elektronski dokumenti.