Petra Pogorevc, urednica, dramaturginja in publicistka, ki je vse svoje talente strnila v biografiji igralca Radka Poliča - Raca

Natanko se še spomni, kdaj ga je prvič videla na odru. Njega, enega naših najpomembnejših igralcev, Radka Poliča - Raca. Bilo je leta 1989, ko je bila sama še gimnazijka (rojena je leta 1972), in v tistih prelomnih časih jo je ob družbenem vrenju zelo pritegnil tudi kulturni utrip. Videti je morala vse koncerte v KLjUB-u, mladinskem klubu v njenem domačem Celju, ogromno je brala, zlasti poezijo, soustanovila je literarni časopis. Zelo pa jo je pritegnilo tudi gledališče, in ko ji je lokalno postalo pretesno, je kot predsednica šolskega kulturnega društva po razredih preprosto zbrala prijave, nato pa so se mulci skupaj s svojim mentorjem, profesorjem Antonom Šepetavcem, odpravili v gledališča v prestolnici. V tistem času je videla tudi Jovanovićevo predstavo Zid. Jezero v ljubljanski Drami in v njej je nastopil Rac. In jo osupnil. Premaknil. Česa takšnega ni doživela še nikoli prej in še dolgo potem ne.

Zdaj, 31 let kasneje, je prav ona napisala njegovo biografijo. Avgusta je izšla pri Beletrini s preprostim naslovom Rac in vse kaže, da bo ena letošnjih največjih uspešnic. Pa vendar sta potrebovala kar deset let, da je Rac privolil, in potem še leto dni intenzivnega dela, da je ure in ure pogovorov, ki jih je Rac spremenil v že skorajda odrske uprizoritve, strnila v 500 strani dolgi, a zelo tekoči, v živem, sočnem jeziku napisani zgodbi o igralčevem burnem življenju, polnem vzponov in padcev.

Ker je že zgolj njegovo otroštvo vredno akcijskega filma, je Rac sprva želel, da bi se gledališču v knjigi povsem ognila. A prepričala ga je, da sta ga vseeno premišljeno vtkala vanjo. Tako je hkrati nastal homage slovenskemu gledališču, njegovim ključnim akterjem, predstavam, prelomnicam. Knjiga je v tem delu opomnik, da slovensko gledališče ni vrhunsko po naključju. To sporočilo je zelo pomembno. Sploh danes, ko je po eni strani udarila pandemija, ki z vzpostavljanjem fizične distance med ljudmi morda prinaša celo konec gledališča, kot ga poznamo, in po drugi oblast, ki z bagerjem ruši vse, kar ni v skladu z njeno ideologijo, sploh pa »neposlušno« kulturo.

Ja, zelo jo skrbi za kulturo in umetnost. Za kolege, ki nimajo rednih služb. Skrbi jo za gledališče. Slednjega pozna do obisti, z vseh možnih plati. Med študijem primerjalne književnosti in angleščine je bila novinarka, kar petnajst let je bila Dnevnikova gledališka kritičarka, za kritiško-esejistične zapise za revijo Sodobnost je prejela Stritarjevo nagrado. Prevajala je, sestavljala mednarodni program na Tednu slovenske drame, na Zavodu Maska se je spopadla še z urejanjem knjig in zbornikov. Takrat je od blizu dihala z neodvisno gledališko sceno, zadnjih 13 let, odkar je zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem, pa od znotraj pozna tudi institucionalno.

V svojem matičnem gledališču opravlja dva poklica. Vodi Knjižnico MGL, hišno založbo, ki jo je v tem času obogatila s 30 novimi knjižnimi izdajami, za kar ji je Združenje dramskih umetnikov Slovenije že leta 2016 podelilo bršljanov venec. Hkrati pa je dramaturginja, ki je za oder doslej prilagodila besedila približno 30 predstav. Samo v lanski sezoni je sodelovala pri štirih. Nazadnje so jo zaznamovale Žalostinke dramatika Jerneja Potočana in režiserja Jana Krmelja, »dveh zelo talentiranih mladih ustvarjalcev«, saj je priprave prekinila pandemija. A po začetnem šoku se je ekipa še bolj povezala, in ko so se končno vrnili v gledališče in junija dočakali premiero, je bilo zelo ganljivo.

Takrat je ravno končevala tudi svojo prvo knjigo. Ja, biografija Radka Poliča - Raca je prva knjiga, pri kateri se je preizkusila v vlogi pisateljice. Ali se bo ponovno odpravila na to pot, ne ve, kajti knjiga Rac je nastala predvsem zato, da bi izjemni igralec dobil zasluženo pozornost.

Zanimivo je, da tako kot Rac tudi sama prihaja iz družine s tremi otroki. Tudi sama se je kot otrok s fanti podila naokrog in se šla tolpe. Če ni bila zunaj, je obsesivno brala pustolovske knjige in kriminalke ali pa obiskovala tete in strice na podeželju, kjer se je že zgodaj, tako kot Rac, naučila kmečkih opravil in sobivanja z naravo, za kar je staršem danes iskreno hvaležna. Z Racem pa jima je skupno tudi to, da sta oba imela priložnost spoznati, kako toplo je, ko te za svojega vzamejo v južnejših nekdanjih bratskih republikah. Rac je živel Beogradu, ona se že vse od leta 1993 redno vrača v Makedonijo, od koder sta se pred skoraj tremi desetletji v Slovenijo preselila njen mož Goran, ki mojstrsko povezuje računalništvo in znanost, in njegov brat Zoran Garevski, veliki modni oblikovalec, ki je žal odšel mnogo prezgodaj.

Hvaležna je, da ji je dano od blizu spoznati drugo kulturo, si širiti obzorja, konec koncev tudi sina vzgojiti v dveh jezikih in kulturah. V vasi Bistrica blizu grške meje jih čakajo hiša, sadovnjak in babica Spasija. Letos je prvič niso obiskali. Močno si želi, da bi naslednje leto spet lahko bili skupaj.