Vidimo, kar želimo videti

Mirko Bratuša, z nagrado Prešernovega sklada ovenčani kipar iz generacije slovenskih umetnikov, ki se je izhajajoč iz postmodernistične tradicije uveljavila na začetku devetdesetih let, je za svoja otroka izdelal raketo. Igrača ima obliko prevrnjenega stožca, katerega vrh se izteka v nekakšen ribji rep, znotraj nje pa sta sedež za do pet let starega malčka in prava pravcata krmilna palica, ki jo nadobudnež uporablja za uravnavanje premikanja v »vozilu«. Ta raketa je prvi »kip za otroke«, po katerih (pozneje jih je namreč nastalo še več) se imenuje Bratuševa razstava v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju. Gre za skupno razstavo s prvim Bratuševim profesorjem na ALUO, 93-letnim kiparjem, akademikom Dragom Tršarjem, ki je svoj del razstave naslovil Množice in figure.

Rdeča nit Bratuševe razstave Kipi za otroke je bržkone to, da so vsi razstavljeni kipi tako ali drugače zanimivi tudi za otroke, čeprav konceptualno in snovno ne bi mogli biti bolj različni. Tu so že omenjena raketa, mrtvi ribi iz glazirane keramike, ki na prvi pogled ravno zaradi žlahtnega materiala delujeta kot dragi igrači, speči pes, teleskopski babilonski dimnik z vrtečimi se vetrnicami, kenguru iz poliestra, v vrečo katerega se steka voda, pa pompozen bronasti žabec pokončne drže v fraku, ki odraslega takoj asociira na moški spolni organ. Toda ta kip, ki obiskovalca pozdravi, brž ko stopi na dvorišče galerije, ni samo pravljična figura; je Bratuševa subtilna kritika galerijskega establišmenta. Izhodišče zanj je bil njegov osnutek, narejen za natečaj za dopolnitev dveh niš na fasadi Narodne galerije, na katerem je slednjič zmagal Damijan Kracina. Bratuša ima do netransparentnih natečajev odklonilen odnos; meni, da je nesmiselno, da morajo sodelujoči kiparji predloge za kipe oddati anonimno, ko pa je vendar jasno, kakšen slog ima posamezen kipar. »Slovenska likovna umetnost si za stoletnico institucionalnega obstoja zasluži ustreznejšo pozornost, kot sta nekajtedenski čas za zapolnitev niš in izbira štirih naključnih kiparjev,« je prepričan. Že vnaprej mu je bilo jasno, da na natečaju Narodne galerije ne bo izbran, zato si je dal duška in s kipoma nakazal, kaj si o vsem skupaj v resnici misli. Enega od kipov je zasnoval tako, da bi bil v celoti sestavljen iz bronastih črvov (aluzija na črvivo sceno), drugemu, nadgrajenemu in razstavljenemu, pa iz oči žabje glave-penisa štrlita obraza, sumljivo podobna Zdenki Badovinac, dolgoletni direktorici Moderne galerije, in Barbari Jaki, direktorici Narodne galerije. Tudi spolni ud, ki si ga mora žabec podpirati s kovinskim ogrodjem in vrvico, ima obraz: polovica spominja na Bratušo samega, druga polovica na Janeza Koželja, predsednika natečajne komisije. Sam sicer pravi, da so podobnosti zgolj naključne. A podobno kot z delom Slovenski likovni kanape, ki ga je ustvaril leta 2000, klop z obrazoma pokojnega kustosa v Moderni galeriji Igorja Zabela in Zdenke Badovinac, ki na kroni nosi obraze članov skupine Irwin, tudi s tem kipom sporoča: na vodilnih položajih v umetnosti so že desetletja isti ljudje, ki vzdržujejo status quo ter forsirajo ves čas iste avtorje, ki ustrezajo nekaterim ozkim predstavam o sodobni umetnosti. Sam je sicer Prešernov nagrajenec, profesor na Oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete, razstavljal je na Beneškem bienalu, se izobraževal pri znanem britanskem kiparju Tonyju Craggu, je avtor številnih javnih spomenikov in od lani tudi izredni član SAZU, a ima občutek, da ga scena ni nikoli zares sprejela. »Že pred 20 leti sem opozarjal na ’privatiziranost’ te scene, tudi zaradi kolegic in kolegov, ki zaradi tega ne pridejo do razstav. Ampak po drugi strani so vsi tiho, ker jim je jasno, da bodo s kritiziranjem izgubili še tisto malo možnosti, ki jih imajo,« je iskren. »Vodilnim na sceni sem se zameril, ker provociram, zato pa deset let nisem imel razstave. A o teh stvareh je treba govoriti. Vizualni umetniki so ’kanonfutr’. Po 35. letu te nihče več ne potrebuje. Ni urejene galerijske mreže, da bi lahko ustrezno razstavljali in živeli od svojega dela, ničesar nimamo.

V številnih galerijah pa imajo medtem zagotovljene plače, razstavljajo tisto, kar je ’ziher’, prevažajo zbirke in razstave iz mesta v mesto in se ne ukvarjajo z životarjenjem večine umetnikov.«

Kipar z lastno livarno

Ker je bilo Bratuši že zgodaj jasno, da mu država ne bo podarila ničesar, se je znašel sam. Na prelomu tisočletja je večkrat zaprosil za atelje v Ljubljani, a ni izpolnjeval pogojev, čeprav so ga dobili skoraj vsi njegovi umetniški kolegi. »Potem pa mi je uspelo prodati prvi večji kip, Nebukadnezar, kupil sem parcelo in začel razmišljati, kaj bi se dalo narediti.« Želel si je atelje, v katerem bi lahko delal z raznovrstnimi materiali, glede na to, da se nerad omejuje. Pri delu uporablja klasične kiparske materiale, kot so keramika, les, bron, steklo; pa tudi novejše, na primer plastika, hladilni sistemi in električni material. Danes je eden redkih slovenskih kiparjev, ki imajo v ateljeju tudi livarno. »Zdaj imam pri tem, da lahko za vse poskrbim sam, še boljši občutek. In kadar kateri od naročnikov kupi katerega od mojih kipov, dobim sredstva za material za realizacijo naslednjega projekta.«

Kot kipar želim ustvariti oblike z asociativno močjo, da jih naši možgani pretvorijo v nekaj drugega.

Tudi mrežo zasebnih in javnih naročnikov si je z leti ustvaril sam. »Pred leti je bila v Škucu prodajna razstava cash and carry, za katero sem razžagal enega svojih večjih kipov in ponudil v prodajo majhne kipce žabic. Spomnim se, da so ob dvanajstih odprli, čez 15 minut pa je v vrsti že stalo 15 ljudi, tako rekoč takoj so pokupili vse. Številni od teh kupcev so se naslednja leta vrnili k meni po še kakšen kip. Takrat, ko so kupili žabice, niso imeli denarja za kaj večjega, pozneje pa.« Kultiviranje kupcev, bi se morda lahko reklo temu. Podobno je do učinka snežene kepe prišlo pri javnih naročnikih. »Moje prvo javno naročilo je bil spomenik pristanku balona v Ženavljah na Goričkem iz leta 1997. Takrat sem bil zanj slabo plačan, vendar sem pred tem dobil štipendijo Rotary kluba v višini deset tisoč mark [približno pet tisoč evrov, op. a.], ki mi je omogočila, da sem si priskrbel vse potrebno za vlivanje. Še vedno pa so bili stroški tako visoki, da sem po postavitvi spomenika ostal bratu dolžen tri tisoč mark. Imel sem srečo, da je takrat enega od kipov odkupil neki poslovnež, tako da sem bratu lahko vrnil denar.«

Bratuša ne želi, da mu material narekuje izdelavo kipa: najprej poišče vsebino, šele potem razmišlja o snovi, s katero bi lahko izrazil idejo. Nekateri kipi, ki jih je ustvaril v različnih fazah kariere, zato na prvi pogled nimajo skupnih točk. Skorajda ne bi rekli, da je zbirko figur iz epoksi smole, ki zrelaksirane lenobno poležavajo na tleh (za to serijo, Neimenovani, je dobil nagrado Prešernovega sklada), in pravljičnega žabca iz brona v svečani obleki, ki v rokah mečka miši, ustvaril isti umetnik. A vseeno je Bratuševe kipe lahko prepoznati: njegov avtorski pečat je to, da so igrivi in impozantni hkrati ter da združujejo na videz nemogoče elemente. Ko je študiral v Düsseldorfu, mu je mentor Tony Cragg dejal, da je prav to njegov največji adut. In res: ni preprosto skonstruirati žabje glave tako, da je videti kot moški spolni ud, ali žabjih oči, ki sočasno spominjajo na bradavice dojk, ki jih mrcvarita dve roki. »Na psihološki ravni se veliko form prekriva. Vidimo pa tisto, kar želimo videti,« meni. »Kot kipar želim ustvariti oblike z asociativno močjo, da jih naši možgani pretvorijo v nekaj drugega. A na veliko natečajih so mi to pravzaprav šteli za slabost – to pa zato, ker sledijo konvencijam, ki že vnaprej določajo, kako naj bi bila neka stvar videti.«

Slikar in likovni teoretik Jožef Muhovič je zapisal, da je za njegove kipe značilna »prevlada nad diktaturo« privajenega videza in običajnega pomena. Opazil je tudi veliko volje po spremembi konceptualne zasnove kipa in s tem povezane vsebine, ki jo v sebi nosijo razstavljena dela. Ker je Bratuša sam svoj mojster in ker si je do sedaj nedvomno pridobil ugled, se ustaljenim konvencijam lahko upre. Konec koncev je narediti kip, ki ne ustreza nenapisanim pravilom o tem, kakšen mora biti kip videti, skoraj težje kot slediti trendom. Sicer pa, je pomenljiv Bratuša: kdo sploh pravi, da je to kip? Karkoli že je, z razstavo Kipi za otroke je še enkrat dokazal, da obvlada svojo obrt. Pa naj ustvarja za otroke ali odrasle.

Kiparska razstava:
Mirko Bratuša: Kipi za otroke
Kje: Galerija Prešernovih nagrajencev, Kranj
Kdaj: do 9. oktobra 2020

* Hkrati je na ogled tudi razstava Draga Tršarja Množice in figure.