Besen

Prosti pad.

Russell Crowe, zavaljen, bradat in brezimen, sedi v avtu. Nekje v primestju. Pred neko lično, dično, mično hiško. Potem pa odpre vrata, s sekiro in kanistrom zakoraka proti hiši, vdre noter, razseka zakonski par, zažge hišo in odpelje v noč. Novi avanturi naproti. Potem se pojavi naslov – Unhinged. Crowe – manijak, psycho, Joker, toksični moški, večna žrtev, ločenec – je Besen, toda to, kar sledi, je – logično! – le dolg antiklimaks. Naslednji dan se namreč spravi nad Rachel (Caren Pistorius), nervozno frizerko, mater samohranilko: potrobila mu je, ker se ob zeleni luči ni premaknil. Ajs! Hoče opravičilo, a ga ne dobi.

V resnici hoče le razlog, da bi lahko besnel in repetiral klišeje B-šokerjev, kar se tudi zgodi, ko ji ukrade telefon in začne pobijati osebe, ki jih ima ta shranjene v kontaktih, toda bolj ko dela kraval in bolj ko ji teži, bolj se zdi, da jo hoče le kaznovati, ker je samska, ločena, neodvisna in »neurejena« – ker se torej noče podrediti patriarhalnemu redu. Vse to si zasluži, ker je »slaba« mati. Besen – šoker za tiste, ki se rodijo besni in mizoginični in antifeministični – je zato videti kot konservativno nezavedno patriarhata, kot agresivna, panična, vulgarna razveljavitev Istanbulske konvencije. In za ta film so rekli, da bo ljudi vrnil v kinodvorane.