Jiři Kočica: Izvirnik

+ + +

Od pisoarja do Fontane in nazaj

Že takoj, ob K.-jevem telefonskem pogovoru z mentorjem z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, kjer dela doktorat, zaslutimo, da so v romanu na tnalu glave velikih živin. Mentor se razburi, da takšno prevrednotenje glav na podlagi pričevanja očividca nekako ne sodi v akademsko sfero, bolj med folkloristiko, prav tako ne enako vehementna zavrnitev pravzaprav vse filozofije in umetnostne misli po Freudu, za katerega se zdi, da edini preživi predhodnike in naslednike. Slabo jo pri K.-ju odnesejo razni Marxi, Heideggerji, Lacani, Žižek in njegovi politični kameradi, kolikor seveda on kot nosilec romanesknega zapleta res spregovarja o njih in ni zadaj drug, avtoritarni pripovedni glas.

Avtor knjige Jiři Kočica (rojen leta 1966 v Slovenj Gradcu), ki smo ga doslej poznali bolj kot kiparja, se v romanu vrti v treh krogih. Eden se dogaja pri nas v tranzicijskem, poosamosvojitvenem času, ko morajo očitno na plan vse travme in zamolčanosti. In med te, ob tabuiziranih političnih in povojnih zgodbah, ki so dodane mehanično in odveč, saj po nepotrebnem širijo polje boja, sodi seveda tudi zarota, povezana z umetnostjo in njenim učinkovanjem.

Drugi dve pripovedni liniji sta povezani z ameriškimi zbiralci in meceni umetnosti oziroma Marcelom Duchampom, enim vidnejših imen pri prevrednotenju zahodne umetnosti prejšnjega stoletja. Zato se v romanu utelesi R./ichard/ Mutt, kar je bil Duchampov podpis pod znamenito umetnino Fontana oziroma pisoar. Richard na podlagi reističnih slik bankovcev, torej hiperrealizma iz časov pred prvo svetovno vojno, malo tudi obupan nad stanjem stvari, iz provokacije, razmišlja, da bi navaden pisoar razglasil za umetnino, Duchamp pa mu zamisel ukrade oziroma prevzame. Skoraj logično je, da mora ta fejk, torej industrijski in uporabni predmet, ki v galeriji stopi na mesto umetnine, izginiti, da bi se potem pojavil: namreč, prvi pisoar je izginil in bil nadomeščen, da je izvirnik kasneje spet prevzel svojo uporabnost. Kot pisoar.

V Izvirniku je vse polno pogovorov o umetnosti, etosu in nekaj etimologije in primerjav, ki kažejo slovenščino kot jezik, posebej občutljiv za estetske zadeve. Tu so polemike s teorijo sodobne umetnosti in trgom kot šahovnico, kjer so postavitve vedno stvar moči. Število načetih tem je precejšnje, a temu primerna je žal tudi površnost obravnave vsake od njih, saj pisanje pogosto ostaja na ravni provokativnega preizpraševanja, zato nekateri deli delujejo esejistično. Tudi zaradi šahovske narave, postavitve, kjer so literarne osebe bolj nosilci idej in delujejo manj plastično. Razen K.-ja, ki ga krivi in obliva ob odkritjih zarot in prenosov centrov moči na »trgu« idej in umetnosti in se lahko sprosti samo ob alternativnih dejstvih in podatkih iz zakulisja. Pomiritev mu omogočijo šele rojstvo otroka in ugotovitve, da kdor manipulira z zgodovino (umetnosti), je tudi krvnik in prikrojevalec zgodovine, trije v enem.

Izvirnik ima polemično silovitost prvencev, a hkrati tudi njihovo pogosto lastnost, da hoče takoj povedati več in vse za nazaj, za kar si ne naredi dovolj prostora in ne zareže zares v globino.