Petra Pogorevc: Rac

Gledališki velikan v biografskem romanu.

Spomini igralca Radka Poliča - Raca, ki je zaznamoval pol stoletja gledališča in filma. A slog kratkih stavkov in linearnih pripovedi ne omogoča, da bi zgodba stekla. Kratke kapsule so učinkovite pri esejistični perspektivi, ki jo nadgradi pripovedovalčeva refleksija, pri spontanem izpovedovanju pa ne ustvarijo ne tempa ne napetosti. Še zlasti, ker knjiga predolgo vztraja pri nizanju številnih otroških drobnih paglavstev. Bralni vtis je, da je bil Rac v projektu utrujen, da ni hotel blesteti s pripovedovanjem intrigantnih zgodb, ki jih je kdaj skrajšal prav po faktografsko. Ali pa, da je bil nad zvezami, ženami in damami tako razočaran, da se mu večinoma ni zdelo vredno podrobno popisati, kako so vznikale in kateri čari so ga namamili. No, na te, ki bi iskali pikanterije, ne pozabi in jim jih vseeno nekaj ponudi.

Posebej ilustrativna pa je vzporedna pripoved o duhu časa. O kopališču Iliriji, ki je bila osišče odraščanja, poletni dom, v katerem so se najstniki merili z vrstniki in iskali svoje dive. Še posebej o viški bandi, znani po uličnem nasilju, ki pa je bila pod patronatom UDBE – po nareku te se je sistematično spravljala na režimu neprijetne hipije in dolgolasce. O klientelizmu, ko so izbranci pisali maturo v pisarni ravnatelja, ki jim je diskretno priložil odgovore, nenadoma odšel in se vrnil pobrat zmagovite pole.

Toda čeprav ga je v memoarjih prekosil tekmec Dušan Jovanović, je zaključek frapanten. Agonija, ki ga nenadoma poseka, infarkti in zlomi telesa, ki ga dobesedno podirajo, a na drugi strani igralec, ki noče igrati vloge pridnega bolnika, ampak se celo prihajajoči smrti smeje v brk in vleče nedoumljive poteze. Tu kratki stavki zaživijo, na odru je namreč igralec, ki ne igra za publiko, ampak tudi vlogo pacienta odigra v svoji maniri neprekosljivega interpreta. Kjer je igra več od življenja.