Čao Portorož, bend, ki svežino išče v naivnosti

Ustanovni člani benda, ki je sčasoma postal Čao Portorož, kot ga poznamo danes, so dobri prijatelji že od petega razreda osnovne šole. Gregor Andolšek, Anže Petrič in Aljoša Cetinski so se med seboj uigrali že v daljnih devetdesetih, ko so v srednješolskih letih pod imenom Fikus preigravali grunge, dobrih petnajst let pozneje pa jih je ponovno zasrbelo, da bi poprijeli za kitare. Andolšek se spominja: »Ko smo prišli v trideseta leta, je med našimi vrstniki to, da imaš bend, postajalo že nekoliko retro, pravzaprav skoraj passé. Nas tri pa je še vedno združevala močna potreba po igranju.« Med popivanjem v zdaj že ugasli kavarni Bikofe, nekdanjem središču hipsterske Ljubljane, je to potrebo z njimi delil tudi Ivian Kan Mujezinović. »V tistem času je ob srečevanju s frendi iz mladosti pogosto prihajalo do obujanja spominov na zlata leta, ko si igral s tem in onim bendom ali si bil na tem in tistem koncertu. A zakaj bi ostalo zgolj pri idealiziranju preteklosti?« se vpraša Andolšek. In si suvereno odgovori: »Jebeš nostalgijo, gremo špilat!«

Tako so režiser, čarodej, sabljač in oblikovalec (tudi naš, Mladinin) ustanovili bend. Čeprav se na nostalgijo požvižgajo, lahko v njihovi glasbi prepoznamo močne vzporednice z alternativnim rockom devetdesetih let in jugoslovanskim (novim) valom postpanka. »Glasba bendov, ki smo jih poslušali v mladosti, od grunge bendov prek Sonic Youth ter Joy Division do jugoslovanskega novega vala in še marsičesa, seveda ostane ukoreninjena v podzavesti, a pri ustvarjanju nikakor nismo zazrti v preteklost,« pravi Kan Mujezinović. In doda: »Podobnost z new wave bendi z območja bivše Jugoslavije ni namerna. Do te je prišlo spontano: ker njihove mojstrovine nekje globoko v nas še vedno odmevajo in ker pogosto prepevam v južnoslovanskih jezikih, v naši glasbi marsikdo prepozna podobnosti s tovrstno glasbo, a pravzaprav smo razmeroma odporni proti kakršnimkoli neposrednim vplivom.«

Slednje je postalo jasno tudi pri snemanju prve plošče, ko je legendarni producent Žare Pak – na katerega Čao Portorož prisega še danes – članom benda rekel, naj mu prinesejo nekaj albumov, ki bodo služili kot referenca za zvočno sliko, na katero ciljajo. »Prinesli smo mu pet plošč, ki so si bile med seboj tako noro različne, da si z njimi nikakor ni mogel pomagati,« se spominja Andolšek. Pri snemanju tretje plošče so mu za referenco rajši prinesli kar svojo prvo.

Kljub temu da se Čao Portorož pri ustvarjanju ne sklicuje na glasbo svoje mladosti, pa ga je v milje bendov, ki obujajo stari novi val, umestila tudi nedavna uvrstitev v finalni izbor za nagrado Milana Mladenovića: ne zgolj zato, ker je nagrada poimenovana po članu kultne zasedbe Ekatarina Velika, temveč tudi zato, ker sta finaliste izbirala Darko Rundek (Haustor) in Srđan Gojković Gile (Električni orgazam). Zasedba si je tudi svoje ime sposodila pri bendu, ki je našo regijo zaznamoval že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja: na uradno izdanem posnetku koncerta kultnega slovenskega benda Miladojka Youneed je pevec Miroslav Lovrić po enem izmed odigranih komadov namreč zavpil »Čao, Portorož!«, Ivian, Gregor, Aljoša in Anže pa so po eni od prvih vaj romali proti ljubljanskemu lokalu Daktari in po Resljevi cesti vpili ta – kot pravi Kan Mujezinović – »katarzični vzklik«, ki se je kmalu prijel kot ime benda.

Ko se člani zasedbe spominjajo svojih prvih korakov, ugotavljajo, da je njihove začetke prej kot postpank zaznamoval kar dobri stari pank, predvsem pankovska miselnost in mladostniška naivnost: Ivian je na prvi skupni vaji v roke prvič vzel bas kitaro, prvi dve plošči je zasedba posnela kar v živo, Ivian Kan besedil ne piše, temveč si jih na kraju zločina med petjem sproti izmišljuje. Le vsake toliko Andolšku pošlje SMS-sporočilo s kakšnim verzom, da ta slučajno ne bi potonil v pozabo.

Obe prvi plošči so poimenovali kar Čao Portorož, pri tretji, ki je letos izšla po sedemletnem diskografskem zatišju, pa je napočil čas za spremembe. Ne zgolj pri imenu, temveč tudi pri načinu ustvarjanja. Bend je namreč začutil tudi potrebo po rahlem slogovnem zasuku. »Po izidu druge plošče se nam je pri ustvarjanju novih skladb zdelo, da se nekoliko ponavljamo. Novi komadi so bili sami sebi namen, bili so zgolj kot nekakšne kljukice,« pravi Kan Mujezinović, Andolšek pa ga dopolni, da »delati kljukice ni cilj tega benda. Zato, da smo v ustvarjanju ponovno našli smisel, smo se morali vrniti na nično točko. V roke smo vzeli inštrumente, ki nam niso domači: v glasbo smo vpeli ritem mašine in synthe. S tem, ko smo igrali na glasbila, ki jih ne obvladamo, smo ustvarili novo igrišče in dosegli nekakšen ponovni zagon.« Kan radikalne spremembe, ki so zaznamovale ustvarjanje novega albuma – ki je zato, ker so osrednji subjekti njegovih besedil razne pop ikone, imenovan kar Pop –, povzame z mislijo, da je bend »svežino našel v naivnosti«.