Evelyn Waugh: Ekskluziva

+ + + +

Trojna zamenjava

Ko lokalnega oziroma podeželskega dopisnika pokličejo v centralo, se najprej zgrozi ob ugotovitvi, da ga mislijo poslati v državo na severovzhodu Afrike, saj je prepričan, da je to zaradi njegove nekoliko sporne teze o prezimovanju čopastega ponirka. A ko izve, da mu bodo plačali vozovnico, in to v obe smeri, je preprosto navdušen.

Ekskluziva angleškega pisatelja Evelyna Waugha (1903–1966) je roman o novinarstvu in njegovih preživetvenih taktikah. Waugh, tudi sam poročevalec iz Abesinije v času fašistične okupacije in pričevalec kronanja etiopskega cesarja Haileja Selassieja, je imel kar dober vpogled v razmere na terenu. Ekskluziva je neprizanesljiva satira; vse požene vrsta nesporazumov, ko protežiranca visokih krogov, ki je v ustvarjalni krizi in hoče pobegniti ženski, ki se preveč sili v bližino, po čemer sam ne čuti nobene potrebe, zamenjajo z vznesenim kolumnistom brez izkušenj in obkroženim z več obubožanimi, vendar zato nič manj pikantnimi in čudaškimi aristokrati.

Izmajlija, kamor ga pošljejo, je eno od nepreglednih vozlišč mednarodnih interesov, in ko se tamkajšnja oblast večine poklicnih poročevalcev znebi tako, da jih pošlje tavat v neobstoječ kraj, je neizkušenec v središču dogajanja, sam. Zapleta se z avanturistkami in sesalkami premoženja, telegrafsko si dopisuje s šefom, s katerim se zaradi njegove neizkušenosti niti ne razumeta, namreč: o čem in kako poročati, ne razume potrebe po člankih, tudi kadar ni dogajanja. Roman tako duhovito spregovori o želji medijev, da bi dogodke ne samo spremljali, temveč tudi ustvarjali; če ne drugače, z zgodbami na meji verjetnosti, s poročili s terena, ki so spisana z varne razdalje hotelskih sob v mestih, kjer se ne dogaja nič, ali od kod še dlje.

Waugh si vse vpletene dobro privošči. Novinarje, velike zvezde, ki zlahka prehajajo med časniki, načine poročanja o svetu, o katerem bralec nima predstave, razen ravno na podlagi takšnih poročil, malo tudi mednarodno politiko, katere cilji in izvrševalci niso čisto jasni, vendar niso brez posledic na terenu. Tako državni udar v Izmajliji sicer je, vendar kratkosapen, saj ga pijani nordijski velikan, primerno neartikuliran, hitro preobrne, to pa spremeni tudi optiko raznih operativcev pod krinko – vse je osmešeno in kar najbolj neverjetno.

Ekskluziva je tridelna, najprej so na vrsti priprave, zakulisje novinarskega zvezdništva, potem zmagoslavni pohod nad novice in še bolj zmagoslavna zmaga, kjer z viteškim naslovom okronajo napačnega, ne da bi tisti, ki so za to poskrbeli, napako opazili. Waugh je duhovit in neprizanesljiv do medijskega pogona, njegove replike so humorne, sam roman pa bridka satira o stanju medijskega prostora takrat, pred drugo svetovno vojno, verjetno pa tudi danes.