Erich Fromm: Beg pred svobodo

Knjiga iz leta 1941, v kateri se je psihoanalitik, sociolog in filozof Fromm spraševal, kaj je omogočilo razmah nacizma in fašizma.

Odgovor je šokanten: ko se je moderni človek dokopal do svobode, se je v njej počutil tako osamljenega in obupanega, da se ji je odpovedal in se kot avtomat predal skupnosti in novi vrhovni avtoriteti. Še bolj nadaljevanje, da se to lahko zgodi v katerikoli družbi, tudi v antifašistični. Njegove interpretacije sicer niso preživele, a s svojimi koncepti je vseeno zadel bit potrošniške družbe. Človek misli, čuti in hoče, kar meni, da bi moral misliti, čutiti in hoteti glede na večinsko mnenje. Preprosto: vse poteze so prilagajanje, iz njega skorajda ne pridejo več prvinski vzgibi. Pristnemu razmišljanju zoperstavlja psevdorazmišljanje: pri prvem sam spremenljivke poveže v sklepanje, pri drugem povzema poglede avtoritet, ki jih potem predstavlja kot svoje.

Orjaška mesta, stolpnice, velike trgovine in množice informacij človeku ne puščajo več možnosti, da se odloči, saj se sooča z neobvladljivimi razsežnostmi. Neskončno obilje podatkov, ki niso urejeni v strukture, ga napravi nemočnega in izgubljenega, da ni več akter svojega bivanja. A občutek lastne nepomembnosti zakrije vsakodnevna rutina: uspehi v delu, zabava, stiki, razvedrila, obiskovanje tujih krajev. Nastajajo človeški avtomati, ki pa imajo vcepljen občutek, da so posamezniki z lastno voljo. To piše Fromm leta 1941, in ko bi živel v XXI. stoletju, bi ugotavljal isto. Bržkone bi popravil le zastavek, da to stanje ne vodi v nacizem, in napisal kritiko množičnih medijev ter družbe, ki ni več zmožna mišljenja. Sodobna utvara je občutek svobode, da nismo odvisni od zunanjih avtoritet, da lahko svobodno izražamo svoje misli. Toda ta pravica svobode izražanja ima smisel samo pod pogojem, da smo zmožni razmišljati z lastno glavo, ne pa da ponavljamo drugod zapisane klišeje.