SAULT: UNTITLED (Rise)

+ + + +

Četrti album skrivnostnega kolektiva prihaja le tri mesece po tretjem, oba pa zavzemata eksplicitno, a precej nevsakdanjo pozo uporniške muzike iz obdobja družbenih gibanj po umoru Georgea Floyda. UNTITLED (Black is) in UNTITLED (Rise) poslušamo kot dvojni projekt, ki je usklajen in uglašen z gibanjem Black Lives Matter, le da tega nikoli ne skandira na prvo žogo. Kar pa ne pomeni, da sploh ne skandira.

SAULT je anonimna, skoraj zagotovo londonska glasbena skupina, ki izrazite retro sloge obrača v nekaj, kar ne zveni zastarelo, nostalgično ali žlahtno. Brez obraza, brez promocijskih fotografij, brez popisa članstva, brez življenjepisov, brez intervjujev, zgodbe, skratka, brez kakršnekoli spremljajoče informacije. Pojavila se je pred dobrim letom z na spletu objavljenim izvrstnim prvencem 5. Domiselno kombiniranje afrobeata, retro soula, funka, post disca in new wava se je ne le med feni teh slogov, ampak tudi med glasbenimi profesionalci izkazalo za enega diskografskih presenečenj in vrhuncev leta, a zaradi antireprezentacijske in brezpiarovske taktike s precej omejenim, podtalnim in kratkim dometom.

Po poku prvenca se je hitro zgodil detajlen, a ključen obrat. Glasba skupine SAULT je postajala vse bolj vokalna, vse bolj kompleksno sproducirana, vse manj groba, bolj popovsko dostopna, zvočno nevsiljiva, spolirana in neposredno politična. Kjer večina vpije in žuga, SAULT nežno in sladko prede. Tudi pop senzibilnost je lahko aktivistična in ne, ta redka vrsta ne pride v obliki novega albuma Taylor Swift.

UNTITLED (Rise) je ekstremno melodičen, večinoma plesen ali vsaj zibajoč se, bombažno mehek in produkcijsko najambicioznejši projekt skupine doslej. Zvočno je izjemno poln, a nenatlačen, od časa do časa presenetijo pompozne (brazilskogodbasto zveneče) tolkalske masovke, godalni aranžmaji pa ne zaostajajo veliko za megalomanskimi disco projekti s konca sedemdesetih let. Zven albuma in aranžmajska skladnost sta že skoraj preveč pravilna, pogreša se zrnatost prvenca. Ogromno je večglasnega, včasih čisto zborovskega petja, včasih subtilno, spet drugič odkrito političnih konotacij. Toda brez oguljenih fraz. SAULT ne kriči »jebeš policijo!«, ampak ljubko zapoje »fantek, ko boš starejši, me lahko vprašaš in povedala ti bom resnico o fantih v modrem«.

Glasba jasnega političnega stava, a avtorske anonimnosti po navadi izraža nekakšno skrivnostno komunalnost (namišljene) skupnosti. Vendar to redko počne skozi privlačnost pop forme. Moč plošče Rise je v tem, da zna uporniški trenutek sedanjosti prevesti v nežno, do ušesa prijazno in pogosto plesno blazino. To ni sladko sončna muzika za grenko temačne čase, ampak je muzika, ki sončno obravnava temačne čase. Ni uteha, ampak kontrastno soočenje, in v tem je precej učinkovita.