»Začnite končno delovati kot zaščitnik kulture«

Janez Janša dobro ve, zakaj je marca, ko je tretjič prevzel vlado, nad kulturnike, ki mu gredo s svojo svobodomiselnostjo v nos – nad te, po njegovem, »parazite«, »prisesane na državne jasli«, ki ustvarjajo »izrojeno umetnost« –, ponovno poslal Vaska Simonitija. Ker je njegov vojščak. Za dosego cilja, politike stranke SDS, je sposoben pohoditi vse – vsa dejstva, opozorila, proteste, tudi največje strokovne avtoritete. To je enkrat, v mandatu prve Janševe vlade (2004–2008), že dokazal, ko se je kot minister ukvarjal skoraj izključno s političnim nastavljanjem direktorjev kulturnih ustanov (SNG Drama Ljubljana, Filmski sklad, Slovenska filharmonija, Slovenska kinoteka ...) in političnimi pritiski na medije (novi zakon o RTV Slovenija, spremenjeni zakon o medijih), kritike, ki so na račun njegovega dela letele od vsepovsod, tudi iz Sveta Evrope, pa je v vsej svoji oholosti preprosto ignoriral.

Simoniti od marca ponovno sedi v ministrski pisarni na Maistrovi 10 v Ljubljani. Točno tam, kjer je enkrat že pustil zelo slab vtis. Saj ne, da so bili njegovi nasledniki bistveno boljši, tako kot on se tudi nihče od njih ni lotil reševanja ključnih težav v kulturi, nihče področja ni uredil sistemsko, čeprav bi bilo to nujno; če pa se je kdo dela že slučajno lotil, ga ni izpeljal do konca. Simonitijev neposredni predhodnik Zoran Poznič je uporabljal celo povsem enake metode kot on: na vidne funkcije v kulturi je želel za vsako ceno nastaviti kandidate po meri svoje stranke SD. A ko je šele dobro začel, ga je prehitela zamenjava vlade in tako je letošnje odločanje o tem, kdo bo v prihodnje vodil vsaj sedem ključnih državnih muzejev in galerij, marca dobesedno podaril SDS. Vendar pa so se vsi drugi dosedanji ministri vsaj pretvarjali, da jim je za kulturo mar. Simoniti tega občutka ne daje. Ne v svojih redkih javnih nastopih. Ne s tem, ko v javnosti večinoma sploh ne nastopa.

Naj to ponazorimo s konkretnim primerom. Simoniti bi se moral že od prvega dne na položaju resno ukvarjati s posledicami pandemije koronavirusa na področju kulture, saj ta sektor v Evropi dokazano velja za enega od petih najbolj prizadetih. A za svoj resor v prvih mesecih krize ni zagotovil nobene pomoči. Posamezni ukrepi (na primer temeljni dohodek za samozaposlene in plačilo njihovih socialnih prispevkov), ki so šele naknadno padli z mize, so bili prej posledica pritiska z drugih področij kot s področja kulture. Aprilsko pokarantensko odprtje galerij, muzejev in knjižnic, ki ga Simoniti rad navede kot enega svojih ključnih dosežkov v tem mandatu, pa je bilo, to je vendar jasno, le bliskovita kompenzacija (izdana dobesedno čez noč) za že dan prej dovoljeno obiskovanje cerkva. Drugih ukrepov tako rekoč ni bilo. Zato so ga Aktiv delavk in delavcev v kulturi, Asociacija – društvo nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture, ter množica drugih vidnih akterjev s področja kulture že vse od marca prosili, naj ukrepa. Ministra so opozarjali, da se je celotno področje sesulo, da mnogi, ki so že prej komaj shajali, zdaj, ko dela preprosto ni, nimajo niti za preživetje, ministra so moledovali, protestirali so pred ministrstvom, pa na petkovih protivladnih protestih, ministru so pisali apele, mu predali čisto konkretne, sistemske predloge za sanacijo področja kulture. Minister je vse te pozive hladno ignoriral.

Končni rezultat je tak: nekatere države so v trenutnih kriznih razmerah področju kulture namenile izdatno pomoč (Švedska 325 milijonov, skupno celo 373, Francija dve milijardi evrov), saj vedo, da je to področje pomembno, da s tem posredno vlagajo tudi v turizem, gostinstvo, hotelirstvo, prevoznike, letališča, navsezadnje v svojo prihodnost, v prihodnje generacije, v tisto nekaj, kar ljudi drži skupaj, kar življenju daje smisel; Slovenija pa ne le, da v kulturo ne vlaga dodatnih sredstev, ob nedavnem rebalansu je znižala celo osnovni kulturni proračun za leto 2020, ki bi bil že v normalnih okoliščinah strahotno nizek (in je takšen vse od drastičnih rezov v letu 2009). In zdaj je še nižji. Za osem milijonov evrov. Izgovori, da so del sredstev le prenesli v naslednje proračunsko leto, ne prepričajo. Kultura ima letos skupno manj, to je dejstvo.

Nekatere države kulturi trenutno izdatno pomagajo, Slovenija pa ne le, da v kulturo ne vlaga dodatnih sredstev, ob nedavnem rebalansu je znižala celo osnovni kulturni proračun za leto 2020.

Kot da to ni dovolj skrb zbujajoče, Simoniti področje kulture še dodatno hromi – že vse od marca zadržuje sredstva za kulturno produkcijo v letu 2020, ne uresničuje že zdavnaj podpisanih pogodb, razpisi stojijo, črpanje evropskih sredstev je onemogočeno. In ker vse stoji, je že resno ogrožena tudi produkcija za leto 2021. Minister odgovarja, da je pač čakal na rebalans proračuna, ki je bil šele konec avgusta, in nato skoraj mesec dni še na njegovo končno potrditev. Pa vendar so sredstva v tem času nekateri dobili. Torej bi jih lahko tudi vsi preostali.

Podoben primer: Simoniti že od marca zadržuje izdajo odločb samozaposlenim v kulturi, ki so morali izpolniti na nekaterih področjih že prav nezaslišano ostre kriterije, da bi jim socialne prispevke lahko krila država. Ker odločb ni, si kulturni ustvarjalci prispevke že ves ta čas plačujejo sami, kar vse tiste igralce, slikarje, fotografe, kitariste, lektorje, prevajalce, lučkarje in druge ustvarjalce z izjemno nizkimi prihodki, ki so zaradi pandemije še drastično nižji, peha globoko pod prag revščine. In to le zato, ker Simoniti odločb ni podpisal. Kajti ko je ena od samozaposlenih ministrstvu zagrozila s tožbo, so ji odločbo izdali takoj, češ da jo je minister podpisal »že včeraj«. Torej bi jih lahko izdali tudi vsem ostalim. Namesto tega je minister vse odobrene vloge poslal nazaj v ponovno preverjanje, ali upravičenci res izpolnjujejo razpisne pogoje, potem pa naj bi med njimi naredil korenit rez. Število upravičencev naj bi želel zmanjšati kar za tretjino. Ob to se je na Twitterju obregnil celo Janšev svetovalec Žan Mahnič in napisal, naj se tisti kulturni delavci, ki protestirajo proti vladi, financirajo kar sami. Če bo do čistke prišlo, bo torej politična.

Kajti cilj SDS je – seveda poleg tega, da bi s stranko povezani posamezniki in podjetja pridobili čim več denarja, kar je nazorno pokazal način kupovanja respiratorjev in mask – obvladovati vse pore družbe in jo prežeti s svojo nacionalistično, nazadnjaško ideologijo po vzoru Madžarske in Poljske. Kultura je kot področje kritične, napredne, svobodne misli še posebej na udaru. Skupaj z njo pa tudi neodvisni mediji, ki prav tako sodijo pod Simonitijev resor in so sredi pandemičnih kriznih razmer, ko je toliko drugega bolj nujnega dela, celo ministrova prioriteta. Simoniti je v proceduro že julija vložil novo medijsko zakonodajo. A ta je tako zelo sporna, da bo, če bo sprejeta, pomenila katastrofo za slovenske medije, za njihovo finančno stabilnost in neodvisnost, še zlasti to velja za RTV Slovenija in Slovensko tiskovno agencijo. Korist od nove zakonodaje (predvsem finančno) bo imel samo vse večji propagandni stroj SDS. Zakonodaji ostro nasprotujejo vsi relevantni medijski strokovnjaki in zahtevajo njen umik. A Simoniti je vojščak, SDS je na misiji, vztraja.

Simoniti seveda ni kriv za vse težave, ki so se v minulih letih nakopičile na področju kulture. A rešitve, ki jih ponuja tako za reševanje dolgoletnih težav kot težav, povezanih s pandemijo, so neustrezne. Mnoge od njih so celo zelo škodljive.

Zato so kulturniki ta teden spet stopili skupaj in ministru poslali še en dopis. Naslovili so ga Sedem zahtev za ministra in sprva podpisanim 34 vidnim organizacijam in posameznikom s področja kulture se je v enem samem dnevu pridružilo še 14 organizacij in več kot 260 posameznikov. Vsi skupaj Simonitiju sporočajo, naj začne »končno delovati kot zaščitnik kulture«. Če tega ne zmore, naj odstopi.

Kaj natančno podpisniki zahtevajo od ministra?

Prvič, naj začne »dosledno opravljati tekoče posle«. Podpiše naj odločbe, izplača pogodbene obveznosti, dokonča razpise. Če tega ne zmore, naj odstopi.

Drugič, dejavno naj se vključi v pripravo priporočil za izpeljavo kulturnih dogodkov v času pandemije, ki bodo življenjska in pravična. Predpisi NIJZ, ki za kulturne dogodke veljajo zdaj, so namreč nerazumni – veliko strožji so od pravil, ki veljajo za tovarne, nakupovalna središča, restavracije in celo potovanja z letali. To v veliko stisko spravlja zlasti organizatorje koncertov ter gledaliških in plesnih predstav, sploh zdaj, ko so se dogodki zaradi jesenskega vremena spet vrnili v dvorane. Če jim minister ne zmore pomagati, pravijo podpisniki, naj odstopi.

Tretjič, Simoniti naj takoj umakne svoj predlog za rebalans državnega proračuna, namesto tega naj proračunski delež za kulturo v naslednjih letih poveča za najmanj 20 milijonov evrov – na predkrizno raven iz leta 2009. Poleg tega naj ob podpori vlade zagotovi tudi »namenski sklad covid 19 v višini 50 milijonov evrov za leti 2020 in 2021«. Če tega ne zmore, naj odstopi.

Četrtič, predstavi naj načrt rešitev za posamezne sektorje. »Omogočite ljudem normalno delo,« pozivajo podpisniki. Če ne, naj minister odstopi.

Petič, umakne naj sporno medijsko zakonodajo ter javno RTV Slovenija in Slovensko tiskovno agencijo zaščiti »pred vplivi vsakokratne aktualne politike«. Če ne, naj odstopi.

Janšev svetovalec Žan Mahnič je na Twitterju napisal, naj se tisti kulturni delavci, ki protestirajo proti vladi, financirajo kar sami. Če bo do čistke prišlo, bo torej politična.

Šestič, minister naj začne komunicirati z vsemi, s katerimi kot minister pač mora komunicirati. Sicer naj odstopi.

In sedmič, sankcionira naj tiste zaposlene na ministrstvu, ki postopke vodijo katastrofalno, ki ne spoštujejo zakonskih in etičnih norm. Sicer naj odstopi.

Že zdaj je jasno, da minister svojih kritikov še vedno ne sliši. V torek zvečer je v Odmevih povedal, da je vse v redu, da tekoči posli tečejo, da kritik ne razume, da podpisniki nimajo prav. Dan zatem je ministrstvo vseh sedem zahtev tudi pisno zavrnilo kot netočne, čeprav delo zaposlenih vseeno preverjajo in nekatere so že sankcionirali.

A tisti, ki delujejo na področju kulture, medijev, kreativnega sektorja, vse to, kar menda ne obstaja, občutijo iz dneva v dan. Posledice tega, kar se letos dogaja na področju kulture, bodo daljnosežne. Čutili jih bomo v naslednjih letih, morda celo desetletjih. Zato je občutek, da minister Simoniti s tem, ko ga skoraj ne vidimo, nič ne dela, lažen. Pravzaprav je eden Janševih najučinkovitejših ministrov. Eden tistih, ki najbolj neomajno sledi začrtani politiki SDS. Janša ve, zakaj ga je izbral.