Eva Škofič Maurer, klovnesa, ki z rdečim noskom stopi v drug svet

Natakne si rdeč nos – in lahko je karkoli. Ob prvem šolskem dnevu zabava otroke, jih povabi v gledališče ali na festival, bodri male bolnike, vnaša žarek veselja v vsakdan stanovalcev domov za starejše, z duhovitimi predstavami pa zna pritegniti tudi zanimanje odraslih. Eva Škofič Maurer je prva profesionalna slovenska klovnesa, ki jo je strastna želja, da bi si s poklicem cirkuške umetnice lahko nekoč služila kruh, vodila na Državno akademijo za cirkuško in estradno umetnost v Moskvi, kjer je pridobila diplomo iz klovnade. Deklica z velikimi sanjami se ni sprijaznila z dejstvom, da se doma ni mogoče šolati za klovneso. Čeprav se je najprej vpisala na pomorsko šolo, je čutila, da jo vleče naprej. Po ogledu predstave moskovskega cirkusa v Sloveniji je opazila enega od nastopajočih in ga s pomočjo mame, pesnice Neže Maurer, ki je znala nekaj malega rusko, vprašala, kje je študiral. Ko je izvedela, da res obstaja »šola za klovne«, ni bilo zanjo nobenih ovir več. Spustila se je v boj z birokratskimi mlini in uspela, četudi je bil postopek študija v tujini v dobi brez interneta precej zahtevnejši kot danes, poleg tega ji na jugoslovanski ambasadi v Sovjetski zvezi niso bili pretirano v pomoč, morda niso resno jemali njene želje po študiju na cirkuški akademiji.

V Rusiji, takrat še Sovjetski zvezi, je nato preživela devet let – po diplomi iz klovnade je pridobila še eno iz režije na Sanktpeterburški akademiji za gledališče, glasbo in film. Takoj se je zlila z okoljem, pravi, da se nikoli ni počutila kot tujka. Hitro je obvladala ruščino in se tudi pri splošnih predmetih šolala z ruskimi kolegi in ne z državljani iz tujine, ki so imeli prilagojen program. Vseeno ni pomislila na to, da bi v Rusiji ostala. Želela se je vrniti domov in v Sloveniji orati ledino kot klovnesa. Na domačem prizorišču je zdaj prisotna že več kot petindvajset let, med drugim je ustanoviteljica društva Rdeči noski, več kot deset let je bila tudi njegova umetniška vodja. Soustanovila je tudi društvo za sodobno klovnsko umetnost in mu predsedovala prvih pet let.

V društvu Rdeči noski, kjer je danes ambasadorka, svetovalka in klovnesa, deluje dvajset bolnišničnih klovnov, ki obiskujejo otroke v bolnišnicah, stanovalce domov za ostarele, otroke in odrasle z motnjo v duševnem razvoju, stanovalce hiše Ljubhospic ter begunce v azilnih domovih. Njihova naloga je, da opogumljajo in prinašajo radost tja, kjer je primanjkuje. »Skozi proces preoblačenja se preobrazim – ko si nataknem klovnski nos, stopim v drug svet. Klovnsko stanje je stanje igrivosti in zdajšnjega trenutka, moje delo je ustvarjati varno vzdušje za igro in ustvarjalnost,« pojasni Škofič Maurerjeva. Klovnova pozornost je usmerjena k človeku – mimo bolezni, invalidnosti, umiranja.

Eva klovnesa se na isto situacijo odzove drugače kot »normalna« Eva, potapljanje v vlogo klovna pa pomeni nenehno uravnavanje teh dveh polov. A tudi klovneso kdaj premagajo čustva. »Klovn mi daje varno ograjico, ki pa je porozna – čustva prosto prehajajo skozi z obeh strani. Zgodi se, da me preplavijo, takrat se umaknem. Moja opora je objem kolegice ali kolega, kajti bolnišnični klovni vedno delamo v paru. Izjemnega pomena so tudi supervizije, kjer lahko predelamo, kar se nam dogaja. Še posebej so pomembne pri delu v hiši Ljubhospic, kjer smo soočeni s smrtjo.«

Pandemija koronavirusa je spremembe vnesla tudi v njen poklic. V bolnišnice z Rdečimi noski zdaj hodijo občutno manj. Obiske so nadomestili novi, okoliščinam prilagojeni programi, kot je klovnovska podoknica, otroke pa bodrijo tudi virtualno, prek ekranov. Stanovalcem domov za starejše ogromno pomeni njihov obisk, nasmejani jim mahajo z balkonov, ravno tako so obiska pod oknom veseli bolniki v bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah. Za oktober Rdeči noski pripravljajo turnejo po površinah okoli bolnišnic. »Občutek pri izvajanju tega programa je bolj cirkuški, saj je treba delati na veliko, da si dobro viden skozi okno.«

Tudi njenih osebnih nastopov je manj, a je vesela, da vseeno spet dobiva naročila. Pred kratkim je prvošolcem polepšala prvi šolski dan, ravnokar je delala tudi na Pikinem festivalu v Velenju. »Ljudem veliko pomeni, če jim povem, da sem se prilagodila razmeram. Nastopajoči izvajalci smo morali vložiti nekaj premisleka v to, kako med pandemijo nadaljevati svoje delo.«

Pred dvema letoma si je zastavila nov izziv: vpisala se je na izobraževanje za psihodramsko psihoterapevtko. Paralelna srečanja s psihodramo, akcijsko psihoterapevtsko metodo, kjer se odrsko odigravajo notranji svet in življenjske situacije posameznika, so se ji namreč dogajala vse življenje. V procesu terapevtske spremembe sta ključna principa spontanosti in ustvarjalnosti, kar ji je zelo blizu. »Včasih se je smiselno podati naprej od pogovora in se bolečih vprašanj lotiti na neki drugi ravni,« pravi. »Tako kot sama lahko o svojih občutjih razlagam vse leto, pa jim ne bom prišla do dna, potem pa jih bom podelila z enim samim objemom.«