Aleš Berge: Breze

Pri Bergerju šteje vsaka črka, tokrat celo barvno znamenje.

Ljubitelj breze se bo na koncu samo čudil naslovu knjige, ki jo je avtor napisal v času karantene. Slaba dva meseca je v hiški na Gorenjskem bival večinoma sam, po več dni spregovoril le stavek pri nakupu nujnega živeža.

Sorodni material, iz katerega so nastali potopisi legendarnega Jureta Šterka, ki na mali jadrnici sredi oceana tedne razen rib in ptičev ni uzrl živega bitja, in seveda skrajnega Varlana Šalamova, ki je 20 let preživel v gulagu, kjer se mu je besedni zaklad skrčil na dva ducata besed. On v Sibiriji ni imel niti svinčnika, kaj šele, da bi lahko pisal, pa tudi potem na svobodi, ko je zapisal Kolimske zgodbe, v Sovjetski zvezi ni bilo založnika, ki bi jih hotel objaviti.

Dva meseca osame v civilizaciji sta s tem pač neprimerljiva, česar se zaveda naš esejist in si zato naloži še dodatni hendikep – napisal bo knjigo brez najbolj razširjene črke v slovenskem jeziku. Ni zanemarljivo: ta namreč zavzame deset odstotkov besedil in kar tretjino besed v tekstih. Bergerju je uspelo in celo preveč dobro; brez osrednje črke je napisal knjigo, v kateri neopozorjeni bralec te vragolije sploh ne bo opazil.

Velemojster stila. A ima smolo, da je nekoč prevedel Quenaujeve vaje v slogu tako briljantno (Cica v metroju), da je nekaj bralk še danes prepričanih, da je prevod boljši od originala. Ter da je napisal Vicmoherja in Zmenke pa še slab ducat knjig, ki jih je snoval skozi dolga obdobja. In leta prekosijo dva meseca, četudi virtuozno ubesedena.