Joji: Nectar

+ + +

Svojevrsten fenomen sodobne glasbene produkcije, ki zgovorno priča o duhu časa, je priljubljenost muzike, ki jo ustvarjajo tako imenovani youtubarji. Gre za spletne nastopače, ki milijonsko občinstvo kratkočasijo predvsem z govoričenjem in duhovičenjem pred spletnimi kamerami, nekateri pa enormne baze spletnih sledilcev izkoristijo tudi za to, da jim poleg vsakodnevnih videovsebin prodajajo še svojo avtorsko glasbo, ki je večinoma, milo rečeno, generična, pogosto pa tudi skoraj neposlušljiva. Najopaznejša izjema med takšnimi izvajalci je George Miller oziroma Joji, pevec in producent japonsko-avstralskih korenin, ki se je v nekaj letih iz spletnega komika prelevil v avtorja prefinjenih pop skladb, pri katerih lahko brez težav odmislimo njegovo youtubarsko zgodovino in jih obravnavamo kot dela polnopravnega glasbenika.

Miller je s spletnima personama, imenovanima Filthy Frank in Pink Guy, dolga leta ustvarjal odpičene domače posnetke bizarnih vragolij, ki so krmarile med parodijo, satiro, absurdom in tako imenovanimi šok videi. Je tudi avtor prve koreografije Harlem Shake, ki jo je po vsem svetu posnemalo toliko ljudi, da je postala eden največjih viralnih spletnih trendov leta 2013. Kot komik je ustvarjal tudi parodično glasbo, a ta ni izžarevala pretiranega glasbenega talenta. Šele ko je zaradi zdravstvenih težav opustil komedijantstvo, je začel pozitivno presenečati z glasbo.

Pri prvih glasbenih korakih je zajahal internetni trend kompilacij načiliranih lo-fi beatov, ki naj bi se uporabljale predvsem kot nemoteča spremljava k učenju in sproščanju. Njihovo značilno nizkofidelično, rahlo jazzovsko estetiko je združil z melanholičnim, toda nekoliko monotonim petjem. Marsikdo mu je očital pomanjkanje pravih pevskih veščin, a pravzaprav so bili apatično izlivanje strtega srca in spokojni lo-fi instrumentali v prijetnem sožitju, ki je osvojil srca velikih hord odraščajoče mladeži – tudi tiste, ki njegovih youtubarskih pustolovščin ni nikoli spremljala.

Zdaj, na drugi plošči, je bolj artikuliran in zapoje vsaj šestnajstkrat bolj čutno, včasih tako, da že meji na pretirano melodramatičnost, pogosto celo na osladnost. Prasketanje lo-fi semplov v številnih skladbah zamenjajo zloščena produkcija in razkošni aranžmaji, kar laska zrelejšemu songwritingu, ki ga predstavlja na novi plošči, hkrati pa se s tem izgubi edinstvena milina, ki je zaznamovala prvenec. Žanrsko polje razširi v smer synthpopa, baladnega rocka in visokokategornega popa, kar sicer vodi v pester eklekticizem, a tudi v odsotnost avtorske prepoznavnosti. Spremembe, ki jih predstavlja z novo ploščo, so torej dvorezni meč: Joji se je izboljšal na vseh frontah, a morda so bile ravno tehnične pomanjkljivosti tisto, kar je njegovi glasbi dajalo edinstveni čar.