Še več knjig moških, ki so jih izdali moški

Pred kratkim je izšel prvi letnik knjig iz zbirke Klasična Beletrina, ki prinaša izbor klasičnih del v novih prevodih in z novimi spremnimi besedami. Skupno bo knjig 25, toda med njimi sta samo dve deli avtoric, Selme Lagerlöf in George Eliot. Novi prevodi klasikov so dobrodošli – a kako je mogoče, da se sodobni izbor klasike bolj malo razlikuje od tistega iz, denimo, šestdesetih in sedemdesetih let, ko se je v kultno zbirko Sto romanov uvrstilo le pet avtoric?

»Od te sicer hvalevredne izdaje Sto romanov očitno capljamo na mestu,« meni sociologinja Milica Antič Gaber, ki se ukvarja z ženskimi študijami. »Žalostno je, če še v drugem desetletju tretjega tisočletja ugledna in prodorna založba, kot je Beletrina, ne zmore koraka s časom. Neverjetno, da po desetletjih intenzivnih prizadevanj za enakost in po objavi številnih znanstvenih raziskav in študij, ki so dokazale neupravičenost izločanja ’polovice človeštva’ iz izborov najboljših, vrhunskih ipd., v širok nabor klasičnih del ne uvrstijo podobnega števila avtoric in avtorjev,« še dodaja. »Pri tem ne gre sprejemati razlag o objektivnih merilih izbora, kajti ta vedno postavljajo konkretne osebe, ki jih določajo njihova spolna identiteta, družbena umeščenost, starost in podobno. Do sedaj je bila to običajno prevladujoče moška združba, ki svoja merila vsili kot objektivna.«

Beletrinina urednica Špela Pavlič, ki je skupaj z Jankom Kosom, Mitjo Čandrom in Alešem Štegrom sodelovala pri izbiri del, slabo zastopanost avtoric upravičuje z metodologijo izbiranja, če bo zbirka dobro sprejeta, pa naj bi se v nadaljevanju posvetili delom zunaj sedanjega metodološkega okvira. »Držali smo se merila, da izbiramo knjige, ki so izšle nekako do leta 1950, poleg tega pa so že bile prevedene v slovenski jezik. Poudarek zbirke je na novih prevodih književnih del, ki so bila že prevedena v slovenščino, a potrebujejo osvežen prevajalski pristop. Znotraj tega smo se izognili delom, ki so bila prevedena ali ponatisnjena nedavno in so razmeroma lahko dosegljiva bralcem. Kar nekaj del najpomembnejših avtoric iz zakladnice svetovne književnosti je v zadnjih desetletjih izšlo tudi v slovenščini pri različnih založbah,« pojasni.

Pa vendar so v zbirki nekatere knjige, ki sploh še niso bile prevedene v slovenščino, denimo Novele A. P. Čehova in Dickensov roman Naš skupni prijatelj. Avtoric, ki še niso bile prevedene, je prav tako veliko in bi se brez težav znašle v zbirki, če bi nekoliko prilagodili metodologijo izbiranja. Zbrala jih je Ivana Djakovič, priljubljena ustvarjalka knjižnih vsebin in promotorka branja. Po njenem mnenju bi se vanjo odlično vključile Louisa May Alcott s celotnim in posodobljenim prevodom Malih žensk, Elizabeth Gaskell s katerim od svojih daljših viktorijanskih romanov, kot sta North and South in Wives and Daughters, Zora Neale Hurston, ena ključnih predstavnic harlemske renesanse, Ann Radcliffe, začetnica grozljivega romana, Fanny Burney, ki je navdihnila tudi Jane Austen, pa Charlotte Perkins Gilman, Elizabeth von Arnim, Katherine Mansfield, Vicki Baum in Monica Dickens. »Bralci, ki me spremljajo, so med drugim predlagali še Margaret Laurence, Vero Brittain in osvežitev prevodov del sester Brontë,« dodaja. »Prav tako bi si želela na primer več zastopanosti avtorjev iz skupnosti LGBT in avtoric oziroma zgodb z LGBT-tematiko, ki je prisotna tudi v klasični literaturi. Dobra izbira se mi zdi Maurice E. M. Forsterja ali pa dela Vite Sackville-West. Svežino klasični zbirki z letnico 2020 bi prinesla tudi vključitev avtorjev in avtoric drugih ras in z drugih kulturnih območij.«

Tako pa – kot je Ivana Djakovič cinično zapisala na Instagramu – nam leto 2020 ni prineslo nič zares novega, le »smrtonosni virus, nevarne kolesarke in še več knjig moških, ki so jih izdali moški«.