Dušan Jelinčič: Tržaške prikazni

Tržaška spominska preja

Dušan Jelinčič (rojen leta 1953) je tržaški alpinist, novinar, pisatelj, esejist, prevajalec z dovolj obširnim opusom, ki sega od na streho sveta postavljene kriminalke Umor pod K2 do gorniških potopisov Kam gre veter, ko ne piha, vmes je literarizacija lokalne mitologije in bajeslovja Bela dama devinska, v eksotične kraje je postavljena tudi zgodba o psu vojne, plačancu v romanu Nocoj bom ubil Chomskega. S Tržaškimi prikaznimi se vrača na domači teren in uvrtava malo v lastne spomine, malo v kolektivni spomin in preteklost mesta v zalivu.

Tržaške prikazni so zbirka devetih krajših zgodb z epilogom, ki je sploh hvalnica mestu ter skoraj povzema in zgoščuje vse prejšnje. V zgodbah ne manjka zgodovine in markantnih pojav, upornih dogodkov, velikih imen, ki so zaznamovala Trst. Začne se z zbiralcem orožja in pacifistom de Heriquezom, ki je umrl nasilne smrti. Jelinčič pisateljsko razreši zgodbo s popisom fašističnega ozadja požiga, šlo naj bi za razkrinkavanje preteklih, zdaj pozabljenih nečednosti iz vojnih časov.

Podobno kot v zgodbi upokojenec prepozna enega od Globočnikovih fantov iz Rižarne in ga napade, predvsem verbalno. Vendar starčku odpove srce, napetost med narodi, še bolj med njihovimi nestrpnimi izpostavami, pa pride na dan še nekajkrat, recimo ob popisih izrinjanja ščavov z nogometnega igrišča, pri čemer je zaključek vzgojen, moraličen. Večinski fantje imajo občutek manjvrednosti pred bolje gmotno preskrbljenimi in predvsem izobraženimi Slovenci, in ko se njihove poti prekrižajo naslednjič, se njihovi nemoč in marginalnost izkažeta do konca, s prišleki, recimo Urugvajci, pa sploh izgubljajo. Jelinčič je eden redkih, ki pišejo o meščanski slovenski struji v mestu.

Vmes so še druge zgodbe z epizodami iz tržaške nogometne zgodovine, o financiranju kluba, za katero se je odločila Jugoslavija, saj je hotela s tem prejudicirati razdelitev con, spomin na medvojno nogometno tekmo, na kateri so uniformiranci pretepli sodnika, nasprotni, torej domači igralci pa so se takrat uspešno razbežali. Seveda sodita v zgodovino Trsta tudi Julius Kugy, fantast in ljubitelj gora, ki tokrat na grozo sosedov neutrudno igra orgle v armenski cerkvi, in James Joyce, ki spregovarja o živahni zgodovini kuplerajev in ne tako zelo (marquezovsko) žalostnih kurbah svojega življenja. Ena od zgodb je posvečena njegovi nebrzdani ljubosumnosti in razgrajanju kar tako, ne manjka niti srečanje s tistimi, ki jih je Franco Basaglia v času antipsihiatrije dezinstitucionaliziral, ali spominov na ločena moški in ženski del kopališča.

Jelinčič gladko prehaja iz kolektivnega spomina v lastnega, včasih se zdi, da bralca nagovarja in ga malce poučuje, vendar iz njegovega pisanja razberemo bogato večkulturno zgodovino Trsta, mešanje vplivov in svetovljanskost, ki omogoča – no, ne vedno – drugačnost, prisotnost mestnih originalov. S tem je postavil literarni spomenik mestu, ki – kot vedno in vsa – spreminja svojo identiteto ter je na večetničnem in političnem prepihu.