Zgodbe iz konzerve: Ur. Iva Kosmos, Tanja Petrović, Martin Pogačar

Bolj natančno: etnološko-zgodovinskosociološka študija o fabrikah ribjih konzerv na obalah vzhodnega Jadrana.

Dobesedno, danes so ribje tovarne na celini, naj si bo v Pivki ali pa v Nišu. In v njih bolj ali manj tudi ni svežih rib iz bližnjega morja, ampak zmrznjene iz Atlantika. Knjiga sicer meri v druge smeri, v emancipacijo žensk, ki so v prejšnjem stoletju začele dobivati službe; še prej so delo opravljali moški, tovarn je bilo že pred 150 leti za ducat. Potem v kolektivni spomin različnih generacij »celincev«, katerim so ribje konzerve strojile življenje. Otroci ločenih očetov se spominjajo obiskov pri njih ob prigrizku iz konzerve, drugi potovanj z nahrbtnikom, napolnjenim z »ribcami«, tretji sličnih gorskih pohodov, četrti ikonografije konzerv. Knjiga kajpak postreže s kratko zgodovino predelovanja rib, z razmahom tovarn pod komunizmom in hkrati že z njihovim propadanjem zaradi smradu, ki je šel v nos turizmu. Beleži tudi čas sindikalnih plesov in veselic, udarniškega dela, gradi na pogovorih z nekdanjimi delavkami, ne pozabi na besedna označevanja deklet – sardelinke in papaline – in tradicijo mačističnega namigovanja.

Barvit zbornik tekstov, v katerem pa dominira nostalgija, tako da sploh ne problematizira izkoriščanja otrok v Titovem režimu. Kaj je prva asociacija ob dvanajstletnikih, ki delajo za stroji v tovarnah? – Romani Charlesa Dickensa ali pa sodobno suženjsko delo otrok v daljni Aziji. Napačno, leta 1946 so v tovarnah konzerv množično zaposlovali dvanajstletnice, in to mirne duše na črno, za povrh pa jim niso priznali otroških delovnih let, ker to ni bilo po zakonu. In to v državi parol o delavskih pravicah!? A knjiga to bagatelizira z besedami zgodovinarja, češ da so deklice na splošno končale šolanje po štirih razredih in da so veljale že za odrasle.