Skrivno življenje kozmetičnih salonov

Kultna ameriška novinarka in avtorica Nora Ephron je leta 2006 objavila knjigo Moj vrat mi gre na živce, v kateri je eden njenih najboljših esejev, s pravo mero ironije prežeto besedilo »O vzdrževanju«. V njem našteva postopke, ki so za žensko njenih let in statusa nujni, da ljudje ne bi imeli občutka, da se je popolnoma zapustila. »Po določeni točki samo še krpaš, krpaš, krpaš,« zapiše Nora Ephron, za katero so pod nujna lepotna opravila spadali barvanje in urejanje las, manikira in pedikura, odstranjevanje nezaželenih dlak nad zgornjo ustnico, urejanje obrvi, vzdrževanje telesne forme, celo občasen botoks – vse zato, da bi kljub staranju še naprej poskušala dosegati kult lepote in mladosti, s katerim je vse bolj obsedena sodobna družba. Število lepotnih ritualov, ki se jim mora moderna ženska podvreči, če želi biti »v trendu« in ne vzbujati občutka, da ne da nič nase, se vsako leto povečuje – manikira, na primer, je bila zaželena novost na začetku tisočletja. Nora Ephron, ki se prvih petinštirideset let svojega življenja ni kaj dosti ukvarjala z nohti, se v eseju spominja, kako so na Manhattnu kar naenkrat kot gobe po dežju pognali saloni za manikiro. »Kmalu so vsi hodili na manikiro. Če nisi imel manikiranih nohtov (za razliko od zgolj čistih), si se čutil zanemarjenega. Bilo te je sram.« A danes je manikira nekaj samoumevnega, tako kot nekoč manikiranje nohtov pa so se razpasli drugi »obvezni« postopki: podaljševanje trepalnic, laminacija obrvi, celo dermalna polnila za ustnice pri vse mlajših ženskah.

Prav saloni za manikiro so bili izhodišče za projekt Roževina zgodovine: Kozmetika v družbi in času, ki obsega raziskovalni projekt, zbornik, razstavo in izobraževalni program. Razstava z istoimenskim naslovom se je odprla v četrtek, 8. oktobra, in bo v okviru 26. festivala Mesto žensk v ljubljanski Galeriji Škuc na ogled do 30. oktobra. Kurirala jo je Katja Kobolt, feministična kuratorka, producentka in predavateljica, ki trenutno živi in deluje v Münchnu.

Idejo za projekt Roževina zgodovine je dobila, ko je želela leta 2018 z večjim raziskovalnim projektom obeležiti 50. obletnico sporazuma o delavcih na začasnem delu v tujini, ki sta ga sklenili takratni Zvezna republika Nemčija in Socialistična federativna republika Jugoslavija. Nemčija je bila namreč kot gospodarska velesila vse od začetka petdesetih let prejšnjega stoletja izredno odvisna od migrantskih delavcev, njihova vloga v zgodovinskem diskurzu pa je precej slabo zastopana. Ko je raziskovala podobe migracij v postsocialističnem obdobju, je ugotovila, da v nemških urbanih središčih obstajajo prostori, ki so zelo zaznamovani z migracijami, posebej iz vzhodne Azije: saloni za nohte. Povezala se je z nemško kuratorko, pedagoginjo in aktivistko turških korenin Ayşe Güleç, ki se je z lepotnimi saloni v povezavi z migracijami že ukvarjala, in s Suzo Husse, članico kuratorskega kolektiva kvirovsko-feminističnega umetniškega prostora in skupnostnega centra District Berlin, nato pa so skupaj s študentkami na berlinski Universität der Künste, preostalimi umetnicami in aktivistkami ustanovile platformo N*A*I*L*S hacks*facts*fictions ter se začele resno ukvarjati z vprašanjem kozmetike in lepotne industrije, v tem kontekstu pa razpirati različne teme, na primer povezavo kozmetične z avtomobilsko in filmsko industrijo.

»Med drugim sem raziskovala revije, kot sta Jana in jugoslovanski Avtomagazin, in bila v njih pozorna na povezave med avtomobilnostjo in kozmetično negovano žensko. Obe kulturi, tako avtomobilnost kot kozmetika, sta se že v socializmu predstavljali kot edina možnost modernega življenja,« pove Katja Kobolt. Projekt Roževina zgodovine in razstava, ki ga spremlja, sta produkt podobnih poglobljenih raziskovanj umetnic, raziskovalk, pedagoginj in študentk različnih profilov.

Brez trepalnic kot človeška ribica

Konkretnejše povezave med filmsko, avtomobilsko in kozmetično industrijo na primer najdemo tudi v delu filmske producentke Mareike Bernien, ene izmed sodelujočih avtoric. S kolažem Strupeni lak namreč opozarja na material, ki je skupen celuloidnemu filmu, avtomobilski barvi in laku za nohte: sintetično nitrocelulozo. Zgodovinsko gledano omenjene proizvode druži tudi krog popularizacije: na Vzhodu je vlak ljudem prinesel gibljive slike oktobrske revolucije, na Zahodu pa je film promoviral mobilnost z avtomobili in kozmetiko.

Mareike Bernien se skupaj z režiserko Kerstin Schroedinger predstavlja tudi na razstavi Roževina zgodovine z videom Težnost mavrice; raziskuje zgodovino barvnega filma, ki je populariziral avtomobilnost in kozmetiko. Poleg njiju razstavlja še devet umetnic: Dovilė Aleksaitė, Milijana Babić, Kim Bode, Lenka Đorojević, Anna Ehrenstein, Jinran Ha, Johanna Käthe Michel, Selma Selman in Lea Culetto. Zadnja, mlada feministična umetnica, ki je bila pred časom predstavljena tudi v Mladinini rubriki Portret, je za razstavo v okviru svoje modne znamke deflowered by Lea ustvarila projekt Rokavice: rokavice za čiščenje, ki asociirajo na družbeno zaznamovano delo čistilke ali pa na neplačano delo gospodinje, je združila z akrilnimi nohti. »Trend podaljšanih akrilnih nohtov različnih oblik, ki so jim dodani raznovrstni okraski, se je pred nekaj leti razširil tudi v Slovenijo. Sama jih vidim kot neke vrste prepreko, saj onemogočajo opravljanje osnovnih življenjskih funkcij in žensko postavljajo v odvisni položaj,« pove Lea Culetto, ki je želela s svojimi rokavicami namigniti na tri vrste dela: neplačano delo (gospodinjstvo), plačano delo (čiščenje) ter lepotno delo. V ukvarjanju z lepotnim delom se njen projekt navezuje na projekt umetnice z Reke Milijane Babić in reškega Centra za ženske študije na Fakulteti za humanistiko in družbene vede. Ime projekta je 3. izmena, kar se nanaša na tretjo izmeno dela žensk, že omenjeno lepotno delo – prilagajanje ali popravljanje ženskega telesa zaradi doseganja lepotnega ideala, ki ga vsiljuje prevladujoča vizualna in materialna kultura.

3. izmena je nastala na podlagi niza strukturiranih intervjujev s približno šestdesetimi obiskovalkami lepotnih in kozmetičnih salonov, salonov za tetovaže ter estetskih klinik, starimi med 18 in 80 let. V teh intervjujih so Milijana Babić in njene sodelavke ženske spraševale, zakaj se sploh odločajo za različne lepotne rituale in koliko časa in denarja za to porabijo. Odgovore, ki so jih dobile, so zbrale v publikaciji 3. izmena, ki vizualno in strukturno posnema tipične ženske revije – te so po besedah Milijane Babić problematične, ker reproducirajo ženske lepotne ideale – in bo skupaj z javnim panojem na ogled tudi na razstavi Roževina zgodovine. Publikacija je bila na hrvaškem priložena lajfstajl reviji Gloria Glam. Šlo je torej za intervencijo v revijo, ki ženskam sicer posreduje škodljiva sporočila o nujnosti vzdrževanja zunanjega videza, hkrati pa je, pravi Milijana Babić, projekt na tak način naredil polni krog, saj so ravno na tovrstne revije največkrat naročeni lepotni saloni, v katerih je pridobivala sogovornice za vsebino publikacije.

Odgovori in razmisleki na temo lepotne industrije, ki so jih Milijani Babić in sodelavkam posredovale sodelujoče ženske, so zaskrbljujoči, a resnici na ljubo je treba priznati, da se s kakšno od izjav lahko poistoveti vsaka od nas. Na primer, da »si ne more več predstavljati sebe brez umetnih trepalnic, ker je videti kot človeška ribica«, da »ni povratka, ko enkrat začneš z lepotnimi rituali, ker potem, ko prekineš, izgledaš še slabše«, da bi »se vsa nategnila, če bi le imela dovolj denarja«, da si želi na samotni otok, kjer bi se lahko okoli sprehajala takšna, kot jo je ustvarila narava, v potrošniškem kolesju, ki ji diktira urejenost, pa si tega enostavno ne more privoščiti, mora se urejati, »tako kot redno pelje avto na servis«. Želja po lepoti in urejenosti je namreč velikokrat povezana tudi s tem, da so ženske, ki bolj dosledno zasledujejo kult lepote in mladosti, bolj spoštovane na delovnem mestu in lažje najdejo službo. »Ko sem sama iskala službo, sem imela 37 let, in že takrat je bilo to zame težko, ker naj bi bila prestara,« pravi Milijana Babić. »Trg dela ravno tako zahteva določen tip videza in mladost, kar je dodatna vrsta pritiska.«

Razstava Roževina zgodovine lepotnih ritualov ne želi demonizirati, poudari Katja Kobolt, četudi predstavlja večinoma njihove negativne aspekte – ne le pritiska, ki ga ženske čutijo zaradi diktata po urejenosti, ampak tudi nevarne snovi v lakih za nohte, ponaredke, prekarno delo v lepotnih salonih in podobno. Vendar se ustvarjalke zavedajo nespornega dejstva, da je kozmetika eden od atributov moderne ženskosti in da je ideal ženske lepote in urejenosti trdoživ, saj vedno najde način, da se prilagodi času, v katerem živimo. »Metode vplivanja na žensko telo so vse invazivnejše,« meni Milijana Babić. »In na to, kako se temu upreti, v resnici ne znam odgovoriti. Že če pomislim, da bi na primer pustila, da mi rastejo sivi lasje ... s tem ne bi mogla živeti, medtem ko moški po drugi strani lahko pridejo skozi s sivimi lasmi in jih dojemamo kot šarmantne.«

Razstava: Roževina zgodovine
Kje: Galerija Škuc, Ljubljana
Kdaj: do 30. oktobra 2020