Diskriminacija po naše

Maja Novak

16. 10. 2020  |  Mladina 42  |  Ihta

Če se v tistih treh minutah, kar se jih te dni sploh drznem preživeti zunaj domačega brloga, le bežno ozrem okrog sebe, mi postane kot beli dan jasno, da bi bil skrajni čas, da se ustavno sodišče pozabava z zakonom, ki naj bi ob nedeljah zaprl trgovine. Vsepovsod okrog sebe namreč vidim otipljive dokaze, da povprečna družina ne more preživeti vsega konca tedna zgolj s tem, kar lahko nakupi med sobotnim obiskom v trgovini. Zaradi nedeljskega počitka prodajalk družinam grozi množični stradež, morda celo izumrtje, to pa velja zlasti za tiste z mladiči v najstniških letih.

Opazujem jih, te nadobudne gologležnjarje, kako se iz srednje tiskarske šole v slehernem odmoru med učnimi urami kot en gologležnjar zgrinjajo v bližnji Mercator na malico. Vsakih 45 minut so tam, ker najstnik ne preživi, če si vsakih 45 minut ne strpa česa v usta. Po navadi pred blagajno ponižno mencajo v vrsti samo za to, da bi si omislili miniaturno čokoladico ali s sladkorjem nasičen energetski napitek. Občudujem njihovo potrpežljivost. Ko bi morala sama 15 minut ali več čakati na pičlo čokoladico, bi se ji raje odpovedala. Najstnik se ji seveda ne more, saj bi sicer storil bridko smrt. Ne vem, ali si lahko nazorno predstavljate, kako je to videti zdaj, ko sme k najboljšemu sosedu vstopiti le pet oseb hkrati, dijakov srednje tiskarske pa je vsaj stotnija. Rep vrste čakajočih tone v jutranji megli. Mulčke mraz grize v gležnje. Sprašujem se, kaj naredijo tisti, ki med vse prekratkim odmorom ne prodrejo v trgovino. Ali se docela sestradani vrnejo v učilnico, kjer se tik za vrati zgrudijo, ker že tri četrt ure niso zaužili ničesar kaloričnega, ali čakajoč preprosto prešpricajo pouk? Tako bi bilo zgolj pravilno, saj ti nobena izobrazba ne svetu ne more pomagati, če si mrtev od lakote.

Tako smo jih vzgojili, in sicer z lastnim zgledom. Zato naj trgovine ne bodo odprte le v nedeljo, temveč 24 ur na dan! Glad je hujši kot Turek! Sploh pa bi ustavno sodišče s presojo zakona o odpiralnem času trgovin primaknilo svoje k možnosti, da se razprava o nedeljskem delu prodajalk zaradi dolgotrajnosti uvrsti v Guinnessovo knjigo rekordov – povsem drugače od zakona o demografskem skladu.

Predlog zakona, ki bo odločilno zarezal v življenje celotnih generacij upokojencev in tistih, ki smo tik pred tem, da to postanemo – pesimisti že zdaj trdijo, da bo tako kot marsikaj drugega s področja pokojninske politike tudi ta zakon le legalizirana kraja –, je bil brez javne razprave, vredne tega imena, sprejet na dopisni seji. Na dopisni seji. Upokojenci si niso zaslužili niti tega, da bi se njim na čast osebno sestali vsi za sprejetje predloga pristojni veljaki. O prodajalkah, katerih število kljub njihovi množičnosti ne presega števila upokojenih in s tem večinoma ranljivih državljanov, smo se pogovarjali, prerekali in pogajali dolga leta, z upokojenci je bilo mogoče pomesti v nekaj dneh. To, kar tu pogrešam, je nekakšno sorazmerje.

Z upokojenci bi kazalo opraviti še kako drugače, da bi jih dokončno dotolkli in razbremenili delovno aktivni del prebivalstva, ki jih domnevno preživlja – mora jih, ko pa kaže, da so sredstva, ki so jih sami kakih 40 let vplačevali v pokojninsko blagajno, že kmalu po osamosvojitvi podalpske kure skrivnostno izginila. Prvo, kar bi jim morali zaukazati, je, naj na rokavih nosijo jasno prepoznavne rumene oznake, da se bo že iz aviona videlo, za kako zavržene pripadnike zajedavskega razreda gre. O obliki rumenih oznak bi bilo mogoče razpravljati – morda bi bila primerna beraška malha ali beraški klobuk –, vendar bi v poštev prišla tudi dobra stara Davidova zvezda. Tudi Judje namreč niso smeli na sredstva javnega prometa, kot v kratkem ne bodo smeli starejši občani.

Upokojenec teče počasneje od še tako oklepljenega policista, željnega legitimiranja, popisovanja in morda celo fizičnega teženja, zato med policisti najverjetneje velja za lahek ulov.

Saj se še spomnite zamisli ministrstva za infrastrukturo, po kateri naj se upokojenci med prometnimi konicami ne bi vkrcavali na avtobuse in vlake, kajne? Pa čeprav morajo, denimo, k zdravniku, pa čeprav imajo nedvomno odličen razlog za potovanje – brez odličnega razloga ob teh urah že zdaj ne silijo nikamor. Komu pa je do tega, da bi na »troli« med prometno konico stoje opazoval cele razrede šolajoče se mladine, kako se brezbrižno preteguje na sedežih? Ne, tisti, ki danes, denimo, ob osmih, podprti z berglo stoje lovijo krhko ravnotežje na »troli«, so tam zgolj zato, ker tam morajo biti; vsi drugi se ji izogibajo v strahu pred troli, tako kot imamo vsi stanujoči v okolici srednje tiskarske na tem ali onem vidnem mestu obešen njen urnik, da ne bi v trgovino pomotoma zašli prav takrat, ko se zlata mladina krepča. Povsem prostovoljno se umikamo prihodnjim rodovom, vendar v slehernem življenju prej ali slej napoči trenutek, ko tega ne moreš – takrat pa izveš, da je tvoja navzočnost, povejmo v jeziku nekega drugega zatiralskega režima, verboten.

To, da se trkaš po prsih, ker si upokojencem dovolil brezplačno uporabo javnega prometa, hkrati pa jim uporabo prepoveš, je cinizem. Razumela bi, ko bi se domislica o takšni diskriminaciji v pristnem slogu Rose Parks pojavila v kakem desničarskem tvitu (česa vsega tam ne najdeš), cinizem pa je, da jo usvoji pravo pravcato ministrstvo. Celo če bo ostalo samo pri domislici, že njen obstoj priča o duhu časa. Ko bo prej ali slej na tej ali oni dopisni seji sklenjeno, naj se starejši občani kje v kakem kotu zvijemo v klobčič in tiho čakamo na smrt od lakote, dehidracije in preproste naveličanosti nad tem, kako družba ravna z nami. Seveda bi se lahko namesto v kot podali na demonstracije – a kaj, ko bi se nam po novem tudi tam slabo pisalo. Takle upokojenec ti pač teče počasneje od še tako oklepljenega policista, željnega legitimiranja, popisovanja in morda celo fizičnega teženja, zato med policisti najverjetneje velja za lahek ulov.