Tschimy, producent in kantavtor ki zveni nostalgično in hkrati izjemno sodobno

»Tschimy ga benga,« se glasi eden izmed komentarjev pod Tschimyjevim singlom Hera, s katerim je napovedal svoj nedavno izdani prvenec Human OS. Besedna igra, ki se nanaša na njegovo eksotično ime – Tschimy Obenga – zadene žebljico na glavico: Tschimy ga resnično benga, a to počenja v precej neklasičnem pomenu besede. Benga ga pretanjeno, v izrazito ležerni maniri: s subtilno jazzovskimi, a razkošnimi aranžmaji, s toplino sladkobnih napevov in iskrenih romantičnih besedil – v najbolj učbeniški definiciji besede ga bengajo surovi hiphoperski beati, s katerimi podloži svoje iskrive balade. Predvsem pa ga benga njegov izjemni vokal: kot je za Mladino zapisal Jaša Bužinel, je »njegov božajoči žametni glas eden prepoznavnejših domačih vokalov zadnjih let«.

Dvaindvajsetletni Ljubljančan je svojo umetniško pot začel kot basist zasedbe Lube duše, pozneje pa je bil tudi vokalist v afriškem pevskem zboru Sankofa. Nase je nato resno opozoril kot producent napredno mislečih hiphop beatov, ki jih je nalagal na svoj Soundcloud profil, kjer je sem ter tja objavil tudi prve plodove svojih kantavtorskih podvigov. Zdaj je na svoji izjemni, kritiško opevani mali plošči, izdani pri lokalni založbi Ente Tapes, združil vse naštete veščine in izkušnje. Očarani recenzenti so ga primerjali z velikani, kot sta enigmatični art-pop velikan Frank Ocean in neo-soul mojster Thundercat, a Tschimyjev značilni slog je pravzaprav popolnoma samosvoj in edinstven. Je nostalgičen in hkrati izjemno sodoben: čeprav v njem lahko zaznamo vplive kanadskih slacker-rock zapohancev à la Mac DeMarco in močno spogledovanje s kalifornijsko beats sceno, iz njegove glasbe žarita tudi zimzelena očarljivost vintidž popevk in karizmatična pripovednost izkušenih kantavtorskih modrecev, denimo Iztoka Mlakarja, ki ga Tschimy tudi sam navaja kot eno svojih glavnih referenc.

Širok razpon področij, na katerih deluje kot glasbenik, in tudi barvit žanrski eklekticizem, ki zaznamuje njegov solistični projekt, gre med drugim pripisati tudi etnično raznolikemu ozadju, iz katerega izhaja: njegov oče, ki se je k nam preselil iz Gabona, ga že od malih nog zalaga s kasetami obskurnih gabonskih izvajalcev. Z afriško ljudsko glasbo se je v rani mladosti spoznal tudi na letnih piknikih, na katerih se srečujejo v Sloveniji živeči Afričani: na idiličnih podeželskih lokacijah so džemali na džembe, mladi Tschimy pa jim je prisluhnil in absorbiral vplive, ki jih gre zaznati nekje globoko v njegovi izrazito večplastni produkciji.

Sprva je igral klavir, a ker je bil, kakor pravi, »kot otrok izjemno len«, je kmalu preklopil na brenkanje kitare, saj »klavir in lenoba ne gresta ravno z roko v roki«. Pri tem ne želi podcenjevati kitaristov in poudarja, da je zaradi lenobe preigraval predvsem bluesovske lestvice, za katere meni, da so precej preproste. Kot skoraj vse mlade nadobudne kitariste so ga fascinirali kitarski virtuozi, ki so kariero zgradili predvsem z bahanjem s svojimi tehničnimi veščinami, kmalu pa je odkril Jimmyja Hendrixa, ki ga še danes prišteva med svoje idole, kar dokazuje tudi ime, s katerim se predstavlja na družabnih omrežjih: Tschimy Hendrix.

Bas kitaro je prvič prijel v roke, ko je z gimnazijskimi sošolci ustanovil bend Lube duše, s katerim so sprva igrali funk priredbe, pozneje pa presedlali na preigravanje jazz standardov in bossanove. Koncertirali so predvsem v ljubljanskih kavarnah, preizkusili pa so se tudi kot ulični glasbeniki in popestrili harmonikarsko naravnano zvočno krajino ljubljanskega centra. Tschimy se spominja, da so nekega poletnega popoldneva starejši naveličani meščanki šli tako na živce, da jim je v klobuk, v katerem so zbirali prispevke navdušenih mimoidočih, namesto kovanca vrgla zajeten kup gline. A to Lubih duš seveda ni ustavilo. Tisto, kar je prekinilo njihovo delovanje, je bila geografska razdalja: ostali člani benda so se odpravili na akademsko glasbeno pot, ki jih je ponesla v tujino, Tschimy pa je ostal sam in osvojil producentske veščine, ki mu omogočajo, da deluje kot povsem samozadosten izvajalec: vse komade sam napiše, posname, sproducira, nato pa vse tudi sam zmiksa.

Programska oprema za produkcijo glasbe mu je, kot pravi, »odprla nov svet – kot bi v roke prvič dobil svinčnik in list papirja«. In doda: »To je to, kar sem iskal vse življenje. Virtualno okolje, v katerem se lahko ves dan igram z glasbo. To je prostor, v katerem ni ničesar trajnega; karkoli lahko ponovim, zbrišem, dodam in odvzamem. V tem okolju tudi nikogar ne motim, večinoma se vse dogaja v udobnem zavetju slušalk, zato nihče sploh ne ve, kaj pravzaprav počnem, dokler zadeve ne izdam.« Ko je njegova mama prvič slišala ploščo Human OS, ga je z začudenjem vprašala: »Pa kdaj si to sploh ustvaril, kdaj to sploh počneš?« »Ves čas, mami, ves čas,« ji je odgovoril, si na glavo nadel slušalke in začel snemati novo ploščo.