Politika palice in korenčka

Nekaj, kar bi bilo lahko novica desetletja za področje kulture, je v petek odjeknilo tako skrajno čudno, kot je skrajno čudno vse, povezano z ministrom Vaskom Simonitijem in kulturno politiko, ki jo vodi njegova stranka SDS. Ne na posebni novinarski konferenci, ne v sporočilu za javnost, niti ne v kakšnem ministrovem govoru ob svečanem odprtju – ne, novico smo izvedeli v nastopu ministrove namestnice, državne sekretarke Ignacije Fridl Jarc, na seji parlamentarnega odbora za kulturo.

Tja je bila v petek pozno popoldne, tik pred petkovimi protivladnimi protesti, ki so se tisti večer že petindvajsetič zgodili tudi zaradi vladnega polletnega grobega mrcvarjenja kulture, povabljena zato, da poslancem predstavi, kaj se kulturi obeta v proračunih za naslednji dve leti, katerih rebalans (ta je seveda posledica pandemije) trenutno čaka, da ga potrdijo poslanci. In tam, v tistem majhnem krogu ljudi, pred nekaj poslanci in novinarji, ki so poročali s seje, je Fridlova prvič javno napovedala, da se vedno podhranjenemu kulturnemu proračunu, ki že dolgo velja za mizernega in ga je prav njena vlada pred približno mesecem dni še dodatno znižala, naslednje leto obeta preobrat. Proračun naj bi bil v primerjavi z letošnjim večji za 46,3 milijona evrov, torej za kar četrtino. Leto zatem pa bi bil v primerjavi z letošnjim letom večji za 38 milijonov evrov. »Kar pomeni, da imamo rekordni proračun v zgodovini republike Slovenije za kulturo,« je dejala Fridlova.

Proračun naj bi bil v primerjavi z letošnjim večji za 46,3 milijona evrov, torej za kar četrtino.

Če se bo to res zgodilo, gre za novico desetletja, celo poosamosvojitvenega obdobja. Pa vendar so novico vsi tisti, ki jih to zadeva, sprejeli zelo previdno, zadržano. Namesto da bi slišali hvalospeve ministru in vladi, je zavladala tišina, dobro novico so nemudoma prekrili dvomi. Dvom o tem, ali bomo ta rekordni proračun v resnici dočakali. Dvom o tem, kako se bo denar delil – koliko bodo dobili kulturni programi in ustvarjalci, koliko pa ga bo po vzoru sporne nabave mask in respiratorjev na koncu morda poniknilo pri prijateljih SDS, če bo ta v letu 2021 še vodila vlado. Fridlova je sicer obljubila več sredstev za vse, tudi samozaposlene (milijon več) in nevladne organizacije s področja kulture (dva milijona več), ki so v najtežjem položaju. A dvomi so ostali. Tudi denimo dvom o tem, ali ni vlada v rekordni proračun nemara zamaskirala evropske pomoči za kulturo, za katero je morala Slovenija vlogo oddati ravno tiste dni in jo bo naša država skoraj zagotovo dobila. Fridlova je to že v parlamentu zavrnila, češ da evropska sredstva v predvideni proračun še niso vključena, da bo ta skupaj z njimi še večji.

A vsi ti dvomi, vsi ti pomisleki, ki so se pojavili hkrati z napovedjo o rekordnem proračunu, so razumljivi. Kako se namreč razveseliti novice, če je ta ista vlada kulturo v pol leta koronske krize spravila v najtežji položaj v zgodovini države? Kako verjeti nenadni napovedi o reševanju kulture, če pa dosedanji ukrepi, ki jih je ta vlada pri odpravljanju posledic pandemije sprejela posebej za kulturo, temu področju niso pomagali, temveč so mu povzročili še dodatno škodo. »Prevečkrat so nas že nategnili, da bi jim verjeli,« je bila neposredna ena od dolgoletnih delavk v kulturi.

Pojdimo po vrsti. Res je, po kulturi letos kot prva ni udarila aktualna vlada. Prva je po njej udarila pandemija. Zaradi bliskovitega širjenja koronavirusa po vsem svetu in strogih ukrepov za njegovo zajezitev se je sredi marca celotno področje žive kulture, tiste, ki nastaja v tesnem stiku z občinstvom, tiste, zaradi katere sploh obiskujemo gledališča, koncertne dvorane, kinodvorane, muzeje, galerije, lokale, festivale, tiste, brez katere si tudi mestnega turizma ne moremo predstavljati, dobesedno sesulo. Tako kot so se sesuli turizem, gostinstvo, hotelirstvo, kot se je sesula celotna industrija doživetij. Vsa ta področja iz težav ne zmorejo izplavati sama, čeprav se trudijo, pri tem so tudi zelo inovativna, a nihče ne ve, kako dolgo bodo izredne razmere še trajale. Zato je takojšnja pomoč vsem tem najbolj prizadetim panogam nujna.

Je pa pomoč tem panogam tudi zelo donosna. Če pod drobnogled vzamemo samo investicije v kulturo, ki so že same po sebi javno dobro, se te prav v času krize izjemno splačajo. Multiplikator je tako visok (med 1,5 in 1,7), da se vsak evro, vložen v kulturo, povrne in prinese še vsaj dodatnega pol evra. Vsak milijon javnega denarja, vložen v kulturo, se državi povrne in prinese še vsaj dodatnega pol milijona evrov.

»Prevečkrat so nas že nategnili, da bi jim verjeli,« je bila neposredna ena od dolgoletnih delavk v kulturi.

O tem, kako zelo pomembno je v krizi vlagati v kulturo, so na nedavni javni razpravi Asociacije govorili makroekonomista dr. Božo Kovač in dr. Marko Jaklič ter dr. Andrej Srakar, ki se je kot ekonomist specializiral za področje kulture. Vsi trije so poudarili, da država s tem rešuje tudi svoje gospodarstvo, denimo turizem. Poglejmo samo Ljubljano – kot nam je povedala Petra Stušek iz Turizma Ljubljana, je »prav kultura najpogostejši motiv za obisk Ljubljane«, sploh ker kulturni turizem interpretirajo širše, »kot doživetje kulturnih znamenitosti mesta, kulinarike in sodobnega življenjskega sloga Ljubljančanov«. Reševanje kulture v krizi pa daje tudi »signal mednarodni finančni skupnosti, da nekako vemo, kako bomo ven prišli«, je na javni razpravi povedal Jaklič. »Ker seveda tiste države, ki bodo pokazale, da se znajo soočiti s krizo, tako kratkoročno kot dolgoročno, bodo na boljšem tudi pri finančnih trgih, z drugimi besedami, se bodo ceneje zadolževale.«

Pametne države vse to vedo, zato v kulturo že vse od marca, vse od začetka pandemije, vlagajo ogromne zneske. Švedska ji je denimo za letos in naslednje leto namenila »največji kulturni proračun, kar jih je kdaj bilo« (težak 325 milijonov evrov), s katerim želijo pomagati vsem – tako ustvarjalnim področjem kot kulturi po regijah, tako institucijam kot kulturnim delavcem –, Francija je zanjo v svojem programu okrevanja France Relance rezervirala dve milijardi evrov in napovedala številne reforme, vključno z zaposlovanjem umetnikov in posebno skrbjo za mlade ustvarjalce, prednjačijo še Nizozemska, Belgija, Nemčija, Danska; Avstrija je organizatorjem kulturnih, kongresnih in sejemskih prireditev nedavno obljubila 300 milijonov evrov pomoči ... Tudi Evropska unija se pomena kulture in vlaganja vanjo v času krize dobro zaveda, zato je vsem svojim članicam obljubila izdatna protikoronska sredstva za kulturo.

Kaj pa Slovenija? Kaj je Slovenija od marca do oktobra, torej v prvega pol leta po izbruhu pandemije, storila za kulturo? Kaj je zanjo storil minister Simoniti?

Medtem ko so nekatere države v kulturo vlagale, Slovenija ni vlagala. Svoj osnovni kulturni proračun za leto 2020 je celo zmanjšala za osem milijonov evrov.

Medtem ko so nekatere države z milijoni reševale organizatorje dogodkov, jih Slovenija ni reševala. Prepustila jih je samim sebi.

Medtem ko so ponekod v skrbi za zdravje kulturnih delavcev in obiskovalcev, denimo na Nizozemskem, za vse leto zaprli gledališča in jim v celoti nadomestili izpad prihodka, ekipam pa naročili, naj si vzamejo pavzo in v tem času razmislijo, kaj bodo delali v prihodnje in kako, je Slovenija gledališča pustila odprta in jim zaradi epidemioloških razmer predpisala izjemno stroga merila za delovanje. Tako zdaj predstave, v katere so vložili ogromno truda, nekaj jih je tudi resnično presežnih, igrajo pred skoraj praznimi (le na četrt polnimi) dvoranami in z vsako novo uprizoritvijo ustvarijo minus.

A ne gre le za nevlaganje, ne gre le za to, da so organizatorje dogodkov pustili popolnoma na cedilu, Simoniti je z marcem zaustavil tudi tekoče delo ministrstva – pod pretvezo, da je v teh kriznih časih najprej treba počakati na rebalans, že vse od marca zadržuje izplačila, sredstva za kulturno produkcijo v letu 2020, prav tako ne uresničuje že zdavnaj podpisanih pogodb, razpisi so obstali, črpanje evropskih sredstev je bilo in je še vedno onemogočeno, in ker je vse obstalo in večinoma še vedno stoji, je že ogrožena tudi produkcija za leto 2021, kar najbolj v nebo vpijoče velja za področje filma, ki se mu je zgodil popolni mrk. Šele v zadnjih tednih, ko smo dočakali rebalans, je ministrstvo končno začelo pošiljati vsaj nekatere odločbe. A škoda je storjena. Tudi če bo razpis za umetniško produkcijo v letu 2020 dokončan, tudi če bodo producenti prejeli sredstva za svoje projekte, teh zaradi znova močno zaostrene epidemiološke slike prav gotovo ne bodo mogli izvesti in občinstvu predstaviti do konca leta. To pa, če bodo sledili predpisom, pomeni, da bodo morali prejeti denar vrniti. Umetniška produkcija v letu 2020 je zgolj zaradi tega manevra prizadeta, je drastično osiromašena.

Še dodaten vpogled v to, kakšno kulturno politiko je doslej vodila ta vlada, ponujajo ukrepi, sprejeti za reševanje posledic pandemije. Prvi štirje protikoronski svežnji kulture sploh niso omenjali. Šele v nedavnem, petem protikoronskem svežnju se je vendarle znašlo tudi nekaj ukrepov, pripravljenih posebej za področje kulture. A kulturniki si z njimi ne bodo mogli pomagati. Nasprotno, ukrepi jim bodo povzročili samo še dodatno škodo.

Prvi primer: na veliko presenečenje založnikov je vlada v peti protikoronski sveženj vključila ukinitev enotne cene knjig, ki je bila leta 2014 sprejeta zato, da bi cene pol leta po izidu knjig ostale nespremenjene in jih trgovci ne bi mogli že od prvega dne drastično nižati. Ministrstvo za kulturo je leta 2014 ponosno trdilo, da ukrep »ščiti javni interes na področju knjige«. Sedanja vlada je ta ukrep povozila, podprla komercializacijo in knjige prepustila trgu. In to v času krize. Gre za nesmiseln, nepotreben ukrep, ki bo, čeprav ministrstvo trdi, da so ga pripravili prav zaradi njih, škodo povzročil predvsem malim založnikom.

Drugi primer, še ena bombica, ki jo je vlada v istem svežnju podtaknila kulturnikom: samozaposleni v kulturi, ki imajo zaradi krize občuten izpad dohodka in so zato upravičeni do temeljnega dohodka, bodo deležni nižje pomoči kot vsi ostali samozaposleni. Dobili bodo 400 evrov manj. Če bi ukrep veljal le za tiste samozaposlene kulturnike, ki jim socialne prispevke plačuje država, kar nanese ravno okrog 400 evrov, bi zvenelo logično – na koncu bi bili vsi deležni enake pomoči. Vendar ne, v svežnju piše, da pravilo velja za vse kulturnike. Tako naj bi tisti samozaposleni v kulturi, ki si prispevke plačujejo sami, prejemali 400 evrov temeljnega dohodka manj od kmeta, frizerja, kozmetičarke, avtomehanika in tudi svojih kolegov kulturnikov, ki jim prispevke plačuje država (so pa ti po drugi strani prav tako v Simonitijevi nemilosti, saj jim je z marcem ustavil izdajo odločb in s tem v revščino čez noč pahnil več tisoč ljudi samo zato, ker želi število upravičencev zmanjšati kar za tretjino). Ali je to neumno, krivično pravilo posledica neznanja, pač tega, da pisci zakonodaje niso vedeli, da obstajata dve »vrsti« samozaposlenih kulturnikov, ni jasno. Dejstvo pa je, da bi ta najverjetneje nezakonit ukrep lahko odpravili že prejšnji petek, amandma je na seji parlamentarnega odbora za kulturo predlagala Levica. A večina poslancev ga je zavrnila.

Ni torej pandemija tista, ki je letos najbolj prizadela kulturo. V Sloveniji jo je še bolj prizadela aktualna vlada. Že res, da je bil kulturni resor že prej v slabem stanju, v permanentni krizi, kot temu pravi dr. Andrej Srakar, da so bili prejšnji ministri nezainteresirani za resne reforme, čeprav bi se morali lotiti sistemske prenove kulturnega modela, morali bi se lotiti drugačnega, pravičnejšega razdeljevanja denarja, ponuditi drugačne oblike zaposlitve v tem prekarnem sektorju, ponuditi bi morali popolni preobrat. A sistemske prenove ni bilo. Politiki pa je ta status quo ustrezal, tudi zato, da je lahko obvladovala posamezne akterje, ki so jo morali vedno znova prositi za več denarja. SDS torej ni kriva za vse težave v kulturnem sektorju, je pa težave s svojim ravnanjem resno poglobila in jih do skrajnosti zaostrila. Mnenja o tem, ali so to storili zaradi velike nesposobnosti ali nalašč, kulturniki so avtokratski SDS trn v peti že zgolj zaradi svoje svobodomiselnosti, so različna. Verjetno gre za kombinacijo obojega.

Ni pandemija tista, ki je letos najbolj prizadela kulturo. V Sloveniji jo je še bolj prizadela aktualna vlada.

In zdaj, po polletnem stiskanju kulturnikov za vrat, je tu nenadoma novica, da bo vlada kulturi v letu 2021 namenila rekordni proračun. Po vsem mrcvarjenju, ki ga je bil letos priča kulturni sektor, je težko verjeti, da vlada misli resno. Seveda pa je mogoče, da je njena namera vseeno iskrena. Morda gre za reševanje ministra Simonitija, ki bi se mu lahko kmalu obetala interpelacija, in s tem vlade, sploh v času, ko se zdi alternativa končno na obzorju. Ali pa je pač splošno stanje v državi takšno, da se zadolžujemo povsod in s tem tudi na področju kulture.

S to potezo bi vlada lahko utišala tudi kulturnike, ki so med njenimi največjimi kritiki, med prvoborci na petkovih potestih. »Dokler ni konkretnih razrezov in ne poznamo ne vira, ne logike, ne vzdržnosti tega predloga, ga je težko komentirati. Težko pa je reči, da ne pozdravljaš višjega proračuna, saj je bila zadnja leta prioriteta kulture ravno to, povečanje proračuna,« pravi kulturna producentka, aktivistka in raziskovalka družbenih gibanj Tjaša Pureber. A dodaja: »Vendar ne smemo pozabiti, da so bile zahteve vedno tri: dialog, višji proračun in sprememba kulturnega sistema. Slednji je enako velika ali še večja težava, pa vse kaže, da bo še naprej ostal nespremenjen.«

Četudi kaže, da je pomoč končno na vidiku, je leto 2021 daleč. Predaleč. Razmere so alarmantne že zdaj. Zaradi neukrepanja in popolne blokade kulturnega področja kulturniki in njihovi podporniki prvič v zgodovini že mesece sami zbirajo denar za preživetje najranljivejših samozaposlenih v svoji panogi, v kateri že v »normalnih« časih tretjina delavcev živi v pomanjkanju, zato že leta velja za sinonim za prekariat. V okviru akcije Solidarni za kulturo so do 22. septembra zbrali 20.772 evrov in izplačali 61 vlog za solidarnostno podporo kulturnim delavcem v stiski. Ne šele leta 2021, ukrepati je treba takoj.