Tone Frelih: Skesanec

+ + +

Roka roko

»Politična kriminalka po slovensko,« piše na platnici romana Skesanec kot opozorilo in podnaslov, in nas firbec, kako naj bi se v nečem tako razširjenem in globalnem, kot je kriminalka, pokazala specifika žanra glede na dogajalni prostor. To je že sedma knjiga Toneta Freliha (rojenega leta 1945) s pretežno isto, čeprav z leti spremenjeno in od zoba časa načeto ekipo, ki jo zdaj preselijo s policije na Trdinovi v Ljubljani na Prešernovo, pod perut preverjenih šefov, da ji vzamejo še preostanek samostojnosti. Tako se zaščitijo, premeščevalci, pred njenimi nenadzorovanimi, se pravi morda njim in botrom iz ozadja neugodnimi izsledki preiskav.

Začne se s smrtjo pod Kureščkom, ko avto spredaj poskuša pobegniti zasledovalcu in pristane v jarku, iz njega pa kljub krvavemu steklu poberejo aktovko, očitno glavni razlog zasledovanja in inscenirane nesreče. Frelih zgodbo pripoveduje s preskakovanjem med dogodki izpred treh let, ko so preiskavo o trgovanju z orožjem prekinili, in se obrne v čase, ko je treba zaradi zavez zaveznikom nujno posodobiti letalski park. Z novimi pilatusi, menda celo z možnostjo nameščanja orožja. Najnovejši del tega čtiva se ukvarja neposredno s preiskavo, vendar tudi s tistimi, ki se ob njej znojijo in sklicujejo na stara zavezništva in preteklo pometanje pod preprogo. Tako se znajdemo v vrtincu v političnem zakulisju, tu so obrambno in finančno ministrstvo, generalštab in NPU, kriminalistična policija in šefi, obremenjeni z aferami s fantki, posredniki, ki so kazenskozapustili lobistično združenje, tuji strateški partnerji in zastopniki orožarjev, ki dobivajo številke bančnih računov za nakazilo provizij vpletenim. Kriminalisti tokrat, čeprav so med njimi hekerski genialci, tavajo v megli in presneto malo vedo o žrtvi, ne dosti več o naslednjih, vendar jih reši žvižgač, ki je zaradi groženj s smrtjo deponiral dokumente.

Frelih ni edini, ki v svojih kriminalkah piše o kolektivnem delu kriminalistov in pri tem razstira zakulisje preiskav in politično dirigiranje teh; tudi pri kakšnem Tadeju Golobu ima glavni junak Taras težave z nadrejenimi in gre malo po svoje, primeri pa ostanejo kljub dokazom v preiskovalni, predkazenski fazi, zaradi tožilcev in pomanjkanja volje, da bi jih pripeljali do zmagoslavnega konca. Tudi knjiga Petra Čeferina in Vasje Jagra Sodni dnevi, spisana s poznavanjem sodne prakse, se konča brez sodnega epiloga.

Zdi se, da drugače od skandinavskega modela, kjer gre za videzom okrutnosti nasploh bolj za osebno maščevanje, kriminalka »po slovensko« kaže, da se vsi sicer poznajo, vendar v glavnem ne marajo, namesto enigmatičnega žanra, ki naj bralca potegne v igro detekcije, pa popisuje defetizem in razočaranje tistih, ki se – pri Frelihu skoraj naključno in manj kot posledica kakšne genialnosti ali pronicljivosti – dokopljejo do ozadij. Kriminalna zgodba obvisi in čaka, da jo prekrije druga, še bolj nečedna. Bralec pa namesto enigmatičnega zadovoljstva ali utehe ob zmagi dobrih nad zlimi obupan gleda v zakulisje delovanja ključnih družbenih sistemov.