Igor Omerza: Pravi obraz Janeza Stanovnika

Igor Omerza, najbolj vnet raziskovalec arhivov, je predstavil štiri momente iz življenja zadnjega predsednika slovenskega predsedstva v dobi enopartijskega režima.

Kako je med vojno iz skupine krščanski socialist mimo vednosti Edvarda Kocbeka prestopil v komunistično partijo, kako je dolgoletno politično kariero vršil kot zvesti aparatčik partijske nomenklature, kako je med letoma 1988 in 1990 nasprotoval slovenski osamosvojitvi in kako je na zadnji seji starega predsedstva o politični policiji SDV, torej o zloglasni UDBI, sprejel sklep, da je delovala neodvisno in ustavno!???? Izbrani arhivski in časopisni citati njegove teze prepričljivo podpirajo.

A kot bralec z naklonjenostjo do avtorjevega postopka upoštevanja pozabljenih faktov imam nekaj zadržkov. Prvi je načelni. Knjiga vehementno polemizira z oznako »očeta naroda«, ki pa jo je tako ali tako že povozil čas. Drugi je biografski. K Stanovnikovi osebnosti velja navesti vsaj še njegov govor na Turjaku 2003, v katerem je, takrat predsednik zveze borcev NOB, obsodil partizanski poboj vojnih ujetnikov in ranjencev; ker je bil na proslavi deležen žvižgov tovarišev, je to resda storil prvič in zadnjič, pa vendar – spregovoril je. Tretji je žanrski. Avtor v delu knjige nasprotuje postavitvi Stanovnikovega kipa poleg kipa Franceta Bučarja in Staneta Kavčiča, kar resda nazorno argumentira, a to sodi h kritiki aktualnega političnega oblikovanja kolektivnega spomina, ne v biografijo preminulega politika.