Nejc Cijan Garlatti, igralec, ki bi z veseljem stopil v čevlje Doriana Graya

Preden je opravljal sprejemne izpite na smeri igra na AGRFT, je vse kazalo, da bo pravnik. Diplomiral je na Evropski pravni fakulteti doma v Novi Gorici in zatem opravljal prakso v odvetniški pisarni. Sprva se mu je zdelo, da bi to lahko počel vse življenje in pri tem ne preveč trpel. »Verjetno sem malo idealiziral vse skupaj, a ta poklic se mi je zdel zaznamovan z zmožnostjo uveljavljanja pravičnosti,« pravi. Resničnost je seveda drugačna, redko črno-bela – in vse, s čimer se srečuješ kot pravnik, ni zares vprašanje pravičnosti. Tako se je odločil, da se bo odpravil še po poti mladostnega zanimanja za igro – bil je namreč član novogoriškega amaterskega mladinskega odra – in poskusil srečo na AGRFT, da se ne bi pri šestdesetih, recimo, tolkel po glavi zaradi zamujene priložnosti. Če ga v prvo ne bi sprejeli, bi se potolažil, da vendarle ni pravi za to, in se verjetno vrnil k pravu. Pa so ga.

Študiral je pod mentorstvom Tomija Janežiča in Janeza Hočevarja. Po končani akademiji je bil tri leta član igralskega ansambla SNG Nova Gorica, nekaj časa vmes je preživel na svobodi, leta 2019 pa je bil povabljen v ansambel Drame SNG Maribor. A tudi tam ni ostal dolgo: od letos igra na odrskih deskah SNG Drama Ljubljana. Menjava ansamblov in delovnega okolja se mu zdi dobrodošla, saj lahko igralca le oplemeniti, ne more mu škoditi. »Kot igralec se gradiš skozi srečevanje z različnimi poetikami, različnimi principi dela in dinamikami,« je prepričan. Sicer pa je imel tudi privilegij, da je sodeloval tudi pri projektih, ki niso bili izvedeni v njegovih matičnih gledališčih, in tako obredel večino večjih slovenskih teatrov. Režiserka Nina Rajić Kranjac, s katero je kot sošolec sodeloval že pri produkcijah na akademiji, ga je denimo k zunanjim projektom povabila kar trikrat: k Zborovanju ptic v Gledališču Glej, predstavi Naš razred v Prešernovem gledališču Kranj, ki je dobila Borštnikovi nagradi za igro in režijo, in nazadnje k Ljudomrzniku v Slovenskem ljudskem gledališču Celje.

Ista režiserka je v ljubljanski Drami nedavno režirala tudi predstavo, v kateri je odigral svojo zadnjo odmevno vlogo: monumentalno dramo Požigi Wajdija Mouawada, ki ima epsko širino, saj se dotika libanonske državljanske vojne, hkrati pa je zaradi konfliktov, ki jih morajo razreševati trije osrednji liki, Naval ter njena otroka Jeanne in Simon, presunljivo intimna. Garlatti je Simon, ki se v nasprotju s sestro poskuša prikazati kot močan in neprizadet zaradi materine smrti, svoja čustva izraža z agresijo in se zateka v boks, zatrjuje, da »ne bo jokal«, pa vendar na plano ves čas pronica tudi njegova ranljiva plat. Simonovo ranljivost mu je uspelo že na začetku precej dobro zaobjeti, težje se mu je bilo soočiti s tem, da je Simonov obrambni mehanizem na trenutke pravzaprav tudi njegov. »Z velikimi emotivnimi pretresi lahko obračunam zelo na hitro in nezrelo. Enostavno jih izbrišem, kot da ne obstajajo, in se poskušam prebijati naprej. Takšne stvari te seveda slej ko prej zadenejo – in več časa ko je minilo od pretresa, hujši je udarec. Skozi vlogo sem tako razmišljal, kako in kdaj sam zaustavljam kakšne procese oziroma jim ne dopuščam, da bi pretekli svojo naravno dolžino.«

Na splošno so mu všeč vloge, katerih pot vodi v notranji konflikt – tam se po njegovem skriva največ kreativnega potenciala. Če ne bi bilo nobenih omejitev, pa bi z veseljem stopil v čevlje Doriana Graya ali katerega drugega antijunaka. Četudi opaža, da nas kot družbo privlači kult antijunaka, so to liki, po katerih je treba globoko kopati, da prideš do srčike, ki jo je pomembno braniti; liki, za katere si je pomembno dovoliti biti krut ter kot taki ponujajo največ priložnosti za redemistifikacijo in zbujanje empatije. Vendar je že igral tudi drugačne, bolj tipske vloge: pred leti je bil del priljubljene slovenske žajfnice Ena žlahtna štorija, trenutno pa sodeluje pri snemanju nove serije.

Družbi odrskih desk in kamer uspe redko pobegniti, vendar vseeno dovolj pogosto, da ga v prostem času poleg poslušanja glasbe, druženja na kavah s prijatelji, občasnega igranja videoiger in sprehodov v naravi zaposluje še oblikovanje pohištva. Svoj čas je imel doma na Primorskem mini delavnico, kjer je zanimanje tudi udejanil. »Takrat sem še izdelal kakšno mizo ali stol, zdaj, ko nimam te možnosti, pa se je ambicija preselila na program Google SketchUp, kjer se vztrajno nabirajo neuresničene ideje,« pove. Ko bo imel dovolj denarja, ga bo vložil v nakup delavnice v okolici Ljubljane in se tam spet lotil izdelovanja. Svojega igralskega poklica sicer ne bi zamenjal za nič, izdelava pohištva je najbrž le nekakšna kompenzacija za minljivost gledališkega ustvarjanja. »Zdi se mi, da v gledališču igralčeva kreacija umre v tistem hipu, kot zaživi – in tako ciklično, v predstavi iz sekunde v sekundo in iz predstave v predstavo. V tem metafizičnem tokokrogu je izdelava nečesa konkretnega in oprijemljivega beg v vsakodnevno.«