Roy Jacobsen: Nevidni

+ + + +

Otroci na oblasti

Norveški pripovednik Roy Jacobsen (1954) v romanu, ki je prišel v ožji izbor za bookerja, eno najpomembnejših mednarodnih nagrad, piše o razmerah na družinskem otoku, kjer se najprej dve, potem tri generacije prebijajo skozi življenje. Zdi se, da je otok samo zaprt svet, ki nam na primeru mikrokozmosa pokaže premike na družbenem in gospodarskem področju. Ti so se sicer zgodili v svetu, na otoku pa jih zaradi omejenosti morda čutijo še bolj. Ne vemo, katera vojna prinese Švede, ki iščejo delo in sezidajo pomol, da mu ni para, obnorijo pa tudi že prej posebno domačo hčer in gospodarjevo sestro, da jim po opravljenem delu sledi in se vrne v veselem pričakovanju. No, kakor za koga.

Jacobsen se ukvarja z ekonomijo. Etnološko zvesto sledi svojim portretirancem pri vsakdanjih opravilih, pri računanju, koliko požre konj in koliko krave, kaj je torej bolj koristno in manj zamudno. Zraven se namreč širijo, hišico, ki jo edino pripnejo in privežejo, trikrat odnese med prvo gradnjo, potem načne še med drugo. Vročinski val povzroči sušo, presahnejo tudi ledene zaplate in takrat se vsi hodijo kopat, kar se zdi skoraj čudežno, čeprav so obkroženi z morjem. Moški hodijo v času rastočega dne na Lofote lovit in prihajajo domov zdelani in z nujnimi dobrotami, ki jih lahko priskrbi le denar. Kot je skoraj tipično, da po moški prevladi, ko se zaradi starosti in podobnih nevšečnosti umika patriarhalno vodenje posesti, nastopijo ženske in (skoraj, prezgodaj odrasli) otroci; zdi se, da je Jacobsen detektiral trenutek, ko je prišel obrat in se opravila niso več tako strogo delila na moška in ženska.

Kakšnih večjih zgodbenih preobratov ni, kakšna smrt, še pogostejša norost, enkrat ob izgubi, drugič zaradi bankrota, predvsem pa popolna odsotnost socialnih ustanov, ki bi poskrbele recimo za sirote ali zapuščene otroke. Kadar prelomi so, so popisani škrto, to niso ljudje velikih besed in v trenutkih nesreče se bolj kot z zunanjimi znaki žalovanja ali obupa izražajo z molkom in mrakobnimi pogledi, z nenavadnimi, tudi čudaškimi odzivi. Ti so v romanu Nevidni opisani minimalistično; zdi se, da je življenje nekaj, kar ne dopušča navdušenja, kot seveda ni spodobno, da bi se čustvena stanja kazala na zunaj. To je kot z morsko boleznijo, omenjeno nekajkrat; res, da je slabost, vendar jo je mogoče premagati s stisnjenimi zobmi. Razen med bruhanjem.

Nevidni so otoški norveščini v slovenščini našli jezikovno ustreznico v gorenjščini. Zdi se, da je način komunikacije, recimo arhaično in ruralno poimenovanje opravil in orodij, našel dobro pognojen teren ravno tam, kjer so ljudje najbolj zadrti, ker so najteže (pre)živeli. Tako norveški otok zaživi v jezikovni podobi zategnjenih in – seveda – klenih in srčnih, občevalno škrtih kruhoborcev pod vršaci in v prevodu dobimo cel kup posrečeno izbranih in dobro odmerjenih starinskih poimenovanj za dela in orodja, ki so jih včasih, pred splošno delitvijo in specializacijo dela, (po)znali vsi.