Jay Electronica: Act II: Patents of Nobility

+ + + +

Po dolgoletnem zatišju se je Jay Electronica – nekoč virtuozni novi up rap scene, zdaj legenda le še med poznavalci – končno izmotal iz naftalina. Glasno je opozoril, da je še med nami, to je storil povsem nepričakovano in kar dvakrat. Najprej s ploščo A Written Testimony, studijskim prvencem, ki pa je kljub izjemnosti pustil nekoliko medel vtis. Verjetno zato, ker ni bil izpolnitev dolga zvestim oboževalcem, ki so dobrih deset let pridno čakali na Act II. Sveže posneta plošča je bila nekakšna tolažilna nagrada za njihovo potrpežljivost. Je pa, čeprav jo je z gostujočimi verzi skoraj v celoti uzurpiral Jay Z, vsaj delno zadovoljila pričakovanja mitoloških razsežnosti, ki spremljajo (in bremenijo) diskografske izdelke Jaya Electronice.

Ob poslušanju albuma A Written Testimony se je zdelo, da je plošča, ki so jo Jayevi feni dejansko želeli, za vselej pokopana, da je zgolj neizpolnjena starodavna prerokba, ki bo sčasoma utonila v pozabo. Nato pa je te dni udarilo kot strela z jasnega: sprva se je izdelek pojavil na glasbenem »črnem trgu«, kot tako imenovani leak, teden pozneje pa še uradno, na platformi za pretakanje glasbe Tidal, ki je v lasti Jayevega mentorja in večnega studijskega pajdaša, Jaya Z-ja. Zato jo sicer smemo obravnavati kot pravi studijski izdelek, a pri tem moramo vzeti v zakup, da v obliki, v kakršni ji lahko končno prisluhnemo, verjetno nikoli ne bi smela iziti. Je namreč pol pečen, pol surov izdelek, ki na trenutke spominja na zbirko demoposnetkov. Skoraj vsi njeni vrhunci so z leti že prikapljali na splet. Kakršenkoli element presenečenja je na večini plošče zato že od samega začetka eliminiran, prav tako album ne daje občutka blockbusterskega izdelka, kakršen bi moral biti: je izrazito surov in nekoliko nedodelan. Tudi če preslišimo grobo neobdelanost njegove zvočne slike, nima takšne moči, kot bi jo imel, če bi izšel ob pravem času: številne tekstovne reference so danes že nekoliko irelevantne, številne produkcijske odločitve pa odražajo duha časa, ki je premlad, da bi bil retro, in prestar, da bi bil zares aktualen. Act II je kot žuželka iz pradavnine, ki se je ohranila v jantarni pasti.

Toda ko odmislimo vse nesrečne okoliščine, ki ploščo spremljajo – in se posvetimo zgolj njenim glasbenim razsežnostim –, si moramo priznati, da gre za mojstrovino. Jay Electronica z razlogom velja za najljubšega raperja vašega najljubšega raperja. Filozofsko, duhovno in versko naravnana besedila so spisana v prefinjenem slogu in odražajo široko razgledanost ter pristno intelektualno zrelost, tehnično brezhibni flow in karizmatični glas pa ga izenačujeta z najpomembnejšimi velikani hiphopa. A ker je takrat, ko bi moral »dostaviti«, iz neznanih razlogov poniknil, v zgodovino rapa, žal, ne bo zapisan kot eden izmed največjih.