Kleemar, producent elektronske glasbe, ki v kaosu išče vzorce

Čeprav je prekmurski producent Matej Končan – širši javnosti znan kot Kleemar – šele letos izdal svoj dolgometražni prvenec, je pri nas že dolgo uveljavljen kot eden vodilnih producentov napredno misleče elektronike. Z domiselno, striktno analogno produkcijo, pri kateri je bilo nekoč zaznati močne vzporednice s futuristično IDM-glasbo, ki jo je v tistem času izdajala njegova najljubša založba Warp, je začel navduševati že kmalu po prelomu tisočletja. Ker pa so studijski posnetki njegovih komadov veljali za izjemno redke ptice, se je najpogostejše vprašanje, ki smo mu ga zadnjih petnajst let neumorno postavljali vsi po spisku, glasilo: »Kleemar, kdaj bo plata?« Ko je dopolnil štirideset let, se je končno odločil, da samemu sebi (in tudi vsem nam) za rojstni dan podari težko pričakovani prvenec.

Ploščo so torej spremljala pričakovanja mitoloških razsežnosti in Kleemar jih je z No Love in the Modern World suvereno izpolnil. Kot je za Mladino zapisal glasbeni kritik Jaša Bužinel, se na plošči »v vsakem detajlu skriva avtorjev pečat … daleč od trendov in urbanega hajpa, kjer je edini relevanten kontekst zvok«. V tej ugotovitvi se skriva tudi ključ, zakaj je Kleemarju ravno zdaj končno uspelo posneti album, ki je počasi že začel pridobivati status starodavne prerokbe: ugotovil je, da mora ustvarjati v mehurčku, v katerem je odporen proti aktualnim trendom in neposrednim vplivom. Tako je našel ustvarjalno svobodo. »Najbolj so mi pri srcu glasbena dela, ki so brezčasna in jih je nemogoče uvrstiti v aktualne trende,« pravi. In doda: »Žanri konec koncev tudi razpadajo in so drug z drugim okuženi. Tako nastanejo najboljše stvari: tiste, ki so neopredeljive.«

Namesto zunanjim vplivom se pri ustvarjanju prepusti toku, ki ga dirigira nepredvidljivost sytnthov in ritem mašin iz njegove bogate zbirke težke strojne mašinerije, ki jo je začel graditi že konec devetdesetih let, ko mu je stric podaril star Atarijev računalnik. Svoj ustvarjalni proces doživlja kot otroško igro: »Kot bi na kup raztresel zaboj lego kock, v kaosu začel prepoznavati vzorce in kocke počasi sestavljal v nekoliko bolj organiziran kaos. Nikoli ne vem, kam točno me to pelje. Ključno je, da se igram,« pravi. Kleemar se močno poistoveti s sporočilom sempla, ki ga je v pamtiveku slišal v eni od zgodnjih izdaj založbe Warp: »We are the makers of music, we are the dreamers of dreams.« Pretenciozno bi se mu zdelo namreč trditi, da je glasbenik: je pač »music maker«, ustvarjalec glasbe, ki se igra z elektronskimi igračami. Igra s tem, da lahko loopanje tudi največjemu nesmislu ustvari neki novi pomen, smisel. Če je njegov ustvarjalni proces kot otroška igra, je njegov studio kot igrišče, on pa je kot otrok s tako bujno domišljijo, da za igro ne potrebuje družbe in zato že dolgo deluje kot one-man-band.

A ni bilo vedno tako: odrsko pot je kmalu po prelomu tisočletja – v času, ko je bilo Prekmurje eno naših središč alternativne glasbene scene – začel v post-rock zasedbi Manul, katere izvrstni demo posnetki še danes odmevajo po valovih Radia Študent in onkraj. Sprva je remiksal enega izmed njihovih komadov. Z izdelkom so bili člani benda tako zadovoljni, da so Kleemarja povabili k rednemu sodelovanju. Spominja se prvega koncerta, na katerem je šlo vse tako narobe – od okvare opreme do poškodbe kitarista –, da je šlo lahko od takrat vse le še navzgor. In tako je tudi bilo: s solističnim projektom je bil sprejet na Klubski maraton Radia Študent in tako postal prvi producent elektronske glasbe, ki se je odpravil na to razvpito turnejo po slovenskih klubih. S somišljeniki je sestavil bend in svoje domiselne elektronske eksperimente na oder postavil prek procesa, ki ga imenuje »obratno remiksanje«: elektroniko je poenostavil in prilagodil tako, da jo je lahko v živo odigral bend v dokaj klasični postavitvi.

S tem se je pri nas pravzaprav uveljavil kot eden pionirjev »bendovske elektronike«. Svoje veščine odrske interpretacije elektronske glasbe je unovčil tudi v tujini, a skoraj nehote: ko je hrvaška electro-pop zasedba Lollobrigida na portalu MySpace iskala klaviaturista, se je za to mesto nič hudega sluteč prijavil Jernej Šavel, ki je kot basist in občasni klaviaturist deloval tudi v Kleemarjevem bendu. »Ko je dobil možnost, da bi igral v bendu, pa se je ’usral’, saj na klaviaturah ni bil ravno domač, zato je v Zagreb raje poslal mene,« se spominja Kleemar. Karizma zasedbine frontwomanke Ide Prester ga je takoj očarala in naslednjih pet let svojega življenja je posvetil Lollobrigidi, pri kateri ni deloval zgolj kot klaviaturist, temveč kot glavni producent, ki je podpisan kot soavtor večine skladb na plošči Pilula. Z Lollobrigido si je prislužil tudi MTV-jevo nagrado za najboljši regionalni bend leta 2009. Pozneje se je ponovno posvetil solističnemu projektu, ki je zdaj, po petih letih nočnih seans džemanja na synthe v domačem studiu v Beltincih, obrodil izjemen studijski prvenec.