Rebecca

Lady of Manderley.

Maxim de Winter (Armie Hammer), bogati, zelo skrivnostni vdovec, se na hitro poroči z neimenovano mladenko (Lily James), proletarsko spremljevalko neke plemkinje, ki jo je spoznal v Monte Carlu, ter jo kot novo gospo de Winter pripelje v Manderley, svojo razkošno, velikansko, zatohlo cornwallsko graščino, v katerem pa lepota, karizma in glamur Rebecce, originalne gospe de Winter, ki je umrla v skrivnostnih okoliščinah, še vedno tako odmevajo, da nova gospa de Winter izgleda kot Alice v gotski zajčji luknji.

Toda sam film, rimejk Hitchcockove oskarjevske klasike (po romanu Daphne du Maurier), ki se konča kot Cankarjev Hlapec Jernej (in njegova pravica) in ki ga je posnel običajno subverzivni in brezkompromisni Ben Wheatley (Spisek za odstrel, Turista, Polje v Angliji, Stolpnica, Končni obračun), je presenetljivo tog, nenapet in nepresenetljiv, saj imajo razkritja, ki bi morala biti šokantna, le toliko resonance kot v kaki Hallmarkovi telenoveli. Ko se proletarka preseli v bogataško, elitno okolje, so vsi njeni koraki, vse njene poteze in vsa njena vprašanja napačni, vedno ga polomi – in še celo služabniki, z gospodično Danvers (Kristin Scott Thomas) vred, ji ves čas signalizirajo, da ne sodi tja. Toda film zna o tem zadušljivem mavzolejskem razrednem prepadu povedati le to, kar je o njem Daphne du Maurier povedala davnega leta 1938 – da ga lahko premaga le ljubezen, le popolna vdaja eliti. »Prejšnjo noč sem sanjala, da sem spet prišla v Manderley.« (Netflix)