The Mole: Undercover in North Korea

Intervju.

Tale miniserijski dokumentarec o Severni Koreji, ki ga je severnokorejska ambasada na Švedskem razglasila za »totalno fabrikacijo«, je tako odbit kot vse zgodbe o Severni Koreji. Danski režiser Mads Brügger je pred nekaj leti posnel doku Rdeča kapela, v katerem se v Severno Korejo infiltrira kot »znani« komedijant (od tedaj v Severno Korejo nima več vstopa), potem pa še doku Ambasador, v katerem se v Centralnoafriški republiki dela, da je trgovec z diamanti, tokrat pa najame Ulricha Larsena, brezposelnega kuharja, ki se dela, da je oboževalec Kim Džong Una in njegovega režima, tako da pride v stik z Alejandrom Caom de Benósom, španskim poslovnežem, šefom Društva korejskega prijateljstva, posrednikom med Severno Korejo in ostalim svetom, ki mu odpre vrata v Severno Korejo (vmes ga za njegovo propagando celo odlikujejo), obenem pa ga pozove, naj najde kakega investitorja, ki bi hotel – ilegalno – poslovati s Severno Korejo.

Brügger, ki hoče na vsak način pokazati, kako Severna Koreja s skrivno, vzporedno trgovino na odprti sceni – pred kamerami – krši sankcije (ki veljajo že vse tja od leta 2006), zato najame še enega igralca – Jima Latrache-Qvortrupa, nekdanjega legionarja in kriminalca, ki se dela, da je »gospod James«, magnatski trgovec z orožjem, ki hoče investirati 50 milijonov dolarjev in ki Korejcem obljublja, da jim bo pomagal na afriškem jezeru Viktorija kupiti otok, na katerem bodo lahko skrivaj – pod razkošnim hotelom! zelo bondovsko! – izdelovali droge in orožje (»podmornice, tanke in rakete«).

De Benós, rasistični pozer, ki pred skrito kamero razlaga, da lahko v Severni Koreji proizvajajo, kar hočejo (deregulacija!), je videti kot lik, kakršne običajno vidite v farsah (ali parodijah bondiad), a tudi Larsen in Latrache-Qvortrup sta lika, ki bi ju vsak režim – diktatorski še toliko bolj – takoj spregledal in razkrinkal. Severnokorejski ju ni. Zakaj? So Kimovi kimavci tako naivni? So taki amaterji? Ali pa tako hitro padejo v bondovske scenarije? Rekel bom le to: če pomislite na sodobni, vse grotesknejši neoliberalni kapitalizem, zlahka razumete, zakaj so Severni Korejci mislili, da je “gospod James” res pravi zahodni poslovnež, ki je končno našel neoliberalni raj, gospodarstvu prijazno okolje. Navsezadnje, de Benós pravi: »V Severni Koreji se nam ni treba držati nobenih predpisov in pravil. Počnemo lahko to, česar ni mogoče posneti v nobeni drugi deželi. V farmacevtski industriji razvijamo reči, ki so v vseh ostalih deželah strogo prepovedane.« In de Benós ni fejk. Morda pa je čas, da Brügger razkrinka tudi korupcijo na zahodu, recimo v Skandinaviji, kjer pravijo, da je ni. (BBC)