Goroslav Vukšić - Gogo: Norci pomorci

+ + +

Morje in luke

Norci pomorci so, čeprav se dogajajo izključno v eksotičnih krajinah ali na družbenem obrobju, od zabačenih afriških luških predmestij do tajskih zaporov in taborišč, od azijskih kuplerajev do idrijske psihiatrije, roman o ljudeh na morju, njihovih radostih in nabritostih, so premislek o temnem zvenu, ki ga s sabo prinaša takšno življenje. Brezčasnost plovbe, dobra založenost pristanišč z vsem, kar srce si sladkega obeta in na dolgi rok škodi, luška pretiravanja in kazanje mišic ob vsaki priložnosti, švercanje in posledice, če te ujamejo, v teh koordinatah se razvijajo usode tistih z ladij.

Goroslav Vukšić - Gogo ne izpisuje potopisa; grožnja z mačetami oborožene lokalne tolpe tujcem v noči ali pa dolgoletne ljubezenske zgodbe z lokalnimi prostitutkami bi se lahko zgodile kjerkoli. Kraji so bolj očrtani, zaznamovani s tistim, kar pomorski nomadi prinesejo s sabo, tudi s konflikti. Kot bi hotel reči, da so vse luke sveta skoraj enake, da so lokali za pomorce standardizirani in zato tako rekoč identični, saj se z njihovo specifiko ne ukvarja, pijejo pa itak globalne firme, in čeprav je lokalno pivo včasih vodeno, toplo in zanič, vseeno paše.

Bolj ga zanimajo usode in odnosi, moška prijateljstva in nevzdržnost bivanja v tistem in tam, kar bi se moralo imenovati dom, pa ni, zaradi dolgotrajne odsotnosti tistega, kar pomorec ravno z odsotnostjo financira. Zato je med pomorci več zagatnih odnosov; pravzaprav v romanu presvetli in skoraj prezrcali, kot bi hotel poudariti neizbežnost, dva para, pripadnike dveh generacij. Najprej je zgodba o dveh ne več ravno mladcih, ki tovorita nahrbtnik po ozemlju lokalne tolpe in pri tem tik pred ciljem, pred ladjo, naletita na (še eno) zasedo. To večno prijateljstvo je presvetljeno z zgodbo dveh starejših, noštroma in makinista, ki po desetletjih skupne plovbe, zdelana od morja in vsega do sitega in čez použitega, ne govorita več neposredno, temveč skozi nagovor prisotnih, sikata si najbolj sestavljene in udarne psovke, da se vsi sprašujejo, kaj je zadaj. Tudi zato, ker je bil eden od njiju izdan v narkotrafikantskih poslih in zaprt v Aziji, kar je prigoda zase, in slutijo izdajo. Izdajo prijateljstva in zaupanja v poštenost nasploh. Obe zgodbi, ki se prepletata in sta zavozljani v vsakodnevno pomorsko rutino, se iztečeta podobno, brez upa zmage in s poveličevanjem neustrašnega vitalizma, dokler ta še vleče in ga ne prepredejo sence.

Pripoved je pomorcem primerna, pravi možje redko kažejo čustva ali ranljivost, zato pa toliko bolj psujejo, to je (po)morska varianta furmanstva, in seveda se ob klicu daljnih svetov in morju zgodb pozna ustna pripovedna tradicija, ciklično in včasih težko rojevanje besed, posebej kadar gre za izpovedi in prelomne, travmatične prigode. To ustvarja nekakšen suspenz ob pomoči dvojno previte kompozicije, ki združuje zgodbi dveh generacij pomorščakov; Norci pomorci niso pričevanje, temveč za popis izzivalnega in specifičnega poklica uporabljajo literarna sredstva.