Ben Shapiro: Na pravi strani zgodovine

Kultni avtor ameriškega konservatizma.

Zaslovel je s kolumnami in teve polemikami, v katerih je branil tradicionalne vrednote in nasprotoval LGBT, feministkam in levičarjem. Njegova teza o razkolu ljudstva v ZDA je nazorna: raziskava po zadnjih volitvah je ugotovila, da je 47 odstotkov volivcev Clintonove izjavilo, da nimajo niti enega bližnjega prijatelja, ki je volil Trumpa, in podobno pri volivcih slednjega. Ko so celo osebni odnosi tako radikalno spolitizirani, je to znak za alarm pred popolno shizmo. Toda Shapiro se ne posveti proučevanju mentalitete, ki ne dopušča več sobivanja z antagonisti, ampak tekst zapelje v zgodovino filozofije, toda piše jo dogmatsko. Pisec, ki posamezne velikane misli predstavi kdaj celo le v polstranskem pasusu, kompleksnost idej zamenja z banalnim vademekumom. Predvsem pa piše retorično, kot da bi govoril kot advokat, ki enosmerno gradi obrambo; tako mu uspe napraviti izpeljavo tipa: ko se Voltairovim idejam svobode pridruži Rousseaujeva strastnost, dobimo giljotino francoske revolucije. Za teve debato sicer pitoreskno, a brez intelektualne vrednosti.

Zelo natančno predstavi novo kulturo levičarjev, ki nasprotnikom ne pustijo do besede, denimo s protesti na univerzah, s katerimi gostujočim predavateljem radikalno konservativnih nazorov fizično onemogočajo predavanja, saj si lastijo položaj izvoljenih naprednih bitij, ki nasprotnike etiketirajo kot nacistoidne pošasti, pri tem pa zavračajo klasične podstati (latinščina, grščina, zahodna civilizacija). Toda njegov odgovor je hvalnica stremljenja za močjo zahodne civilizacije, ki prezira civilizacije Vzhoda in Afrike.

Shapirova moč je v medijski konfrontaciji z levičarji in libertinci, njegova knjiga pa je enotirni monolog, v katerem umanjka prav dinamika spopada idej.