Ljubljana, zakaj mi to počneš?

Ko je Anoir B. (rojen leta 1984) pred šestimi leti pobegnil iz Alžirije in za prvi azil zaprosil v Sloveniji, se mu je po devetih mesecih v azilnem domu nasmehnila sreča, dobil je delovno dovoljenje in se zaposlil v eni izmed restavracij na Ljubljanskem gradu. Pred odhodom iz domače Alžirije je opravljal najrazličnejša priložnostna dela, nazadnje je bil voznik taksija, vendar je šele v Ljubljani, pri delu v restavraciji, prvič začutil, da se je našel; da nekam spada. »To so bili najsrečnejši dnevi mojega življenja,« je nedavno povedal za časopis Tukaj smo. »V restavraciji sem delal skupaj s Slovenci in dobival enako plačo kot vsi drugi – tega v domovini nisem mogel doživeti, saj je zelo razredno razdeljena, jaz pa sem iz revne družine.« Všeč mu je bilo tudi, da je srečeval premožne ljudi, ki so se do njega vedli vljudno in prijazno.

»Doma v Alžiriji te bogati niti ne pozdravijo.« Pa vendar si sam ni želel biti bogat – sanjal je le o dostojnem življenju, o tem, da bi živel kje, kjer je mirno in urejeno, imel dovolj denarja za kakšno oblačilo, cigarete, hrano in pijačo ter prostor, kjer bi se spočil. Vse to je našel v Ljubljani. »Veliko mi je pomenilo tudi, da me spoštujejo. Enkrat je imel sodelavec sicer rasistične komentarje, ki so me užalostili in zaradi njih prihodnji dan nisem prišel na delo, ker sem bil prepričan, da je povedal tisto, kar si mislijo vsi zaposleni, a je pome v azilni dom prišel šef in me prosil, naj se vrnem delat, saj sem eden izmed njegovih najboljših delavcev. Povedal mi je tudi, da je rasista nagnal, rasizma namreč ne bo dopuščal.«

Čeprav je bil šef na njegovi strani, pa v njegovo dobro, žal, niso delali tisti, ki bi se morali zanj najbolj zavzeti. Od dveh zaposlenih v azilnem domu je kmalu izvedel, da je prejel zadnji negativ, to pomeni, da je bila njegova prošnja za azil zavrnjena, in naj čim prej zbeži, sicer ga bodo deportirali. Res je v strahu pred vrnitvijo v domovino čez noč zapustil Slovenijo in poskušal za azil zaprositi še v Avstriji, Nemčiji in Švici. Povsod so ga zavrnili – v Švici je padla odločitev, da bo deportiran v Slovenijo. Tu pa grozno razkritje: »Odvetnik mi je povedal, da je bila informacija, ki sem jo dobil od oseb v azilnem domu, napačna. Takrat sploh nisem dobil zadnjega negativa in ni mi grozila deportacija. Toda ker sem odšel, sem prekinil azilni postopek in se v takšnem položaju znašel zdaj. Brez delovnega dovoljenja, brez možnosti za azil, v deportacijskem postopku. Skoraj sem se zjokal. Če me ne bi nalagali, bi lahko še vedno delal in živel normalno, tako pa sem pristal na cesti, brez upanja, da v Sloveniji pridobim dovoljenje za bivanje.«

Človek na robu

Ljubljana, ki je Anoirju kmalu po prvem prihodu tako prirasla k srcu, se mu je na ulici začela kazati v drugačni luči. Odrinjen na rob, lačen in obupan se je poskušal znajti na številne načine, tudi s prodajo trave. A so ga zelo hitro zasačili policisti, oblast namreč posebej lačno preži na prosilce za azil, saj je lahko že najmanjše kaznivo dejanje razlog za deportacijo. Namesto da bi za posest nekaj gramov marihuane dobil nižjo denarno kazen, si je »prislužil« dve leti pogojne zaporne kazni in izgon iz države za štiri leta – ta je bil pozneje k sreči preklican. So ga pa nato ob neki priložnosti legitimirali, ugotovili, da nima dokumentov, in ga zaprli v center za tujce v Postojni, kjer je nekaj mesecev preživel v popolni negotovosti. Redno so mu grozili z deportacijo.

To je bilo še pred vzpostavitvijo novega azilnega režima junija letos, ki narekuje, da morajo prosilci za azil na odločitev ministrstva za notranje zadeve čakati v centru za tujce, ne več v azilnem domu. Novi režim je pripeljal do zaostritev razmer v centru, prenatrpanem, z neurejenimi zdravstvenimi in higienskimi razmerami in prekoračitvami policijskih pooblastil. Ker je v stavbah, ki so sicer namenjene namestitvi tujcev, premalo prostora, so v centru v te namene začeli uporabljati tudi nekakšno proizvodno dvorano, v kateri so natlačeni bivalni zabojniki. Edini način, da ljudje v njih sploh pridejo do svežega zraka in pogleda na ozki pas neba, je sedenje na strehah zabojnikov.

»Ne razumejo, od česa sem zbežal. Ne razumejo, kako je živeti v revščini v takšni državi, iz kakršne sem. Kakšnemu izkoriščanju in poniževanju sem bil izpostavljen.«

Anoirja so marca iz Postojne sicer izpustili zaradi epidemije koronavirusne bolezni, vendar so ga pred nekaj tedni spet odpeljali nazaj. V vmesnem času se mu je zgodil še en neljub dogodek: ponoči ga je napadla in močno poškodovala neznana oseba, zaradi česar se je v bolnišnici več tednov boril za življenje. Ko je okreval, je zanj eno redkih radosti pomenila možnost, da sedi ob Ljubljanici, opazuje njeno valovanje, ptice in mimoidoče ter sanja, da bi v Ljubljani spet živel kot pravi Ljubljančan, tako kot tistih nekaj srečnih mesecev, ko je delal v restavraciji. Zdaj pa so mu vzeli še to.

»Rad bi šel z ladjico po Ljubljanici«

Nabrežja Ljubljanice sodijo med mestne lokacije, ki jih je Anoir v mesecih, ko je brez dokumentov živel v »najlepšem mestu na svetu«, lovil na fotografije. Poslikal je Metelkovo, Rog, parke, različne spomenike, izstopajoče stavbe in rože, to pa zato, ker je vrtnarjenje in vzgajanje rož poleg fotografiranja njegov priljubljeni konjiček – spominja ga na mamo, ki je na domačem vrtu gojila številne rastline. Samo dve fotografiji nista posneti v mestu, ena je s policijske postaje, kjer so ga pridržali, ko so ugotovili, da nima urejenih dokumentov, druga iz centra za tujce v Postojni. Iz teh fotografij je ob pomoči Ambasade Rog, Delovne skupine za azil, časopisa Tukaj smo in +Kantine MSUM nastala razstava z zgovornim naslovom Ljubljana, I love you, but you are bringing me down (Ljubljana, rad te imam, a me žalostiš), ki je bila oktobra na ogled v Ambasadi Rog.

Anoirjeve fotografije ne izstopajo v kvalitativnem ali umetniškem smislu, navsezadnje je imel za fotografiranje na voljo omejena sredstva, samo svoj zastareli telefon. A tisto, kar jim da globino in kar seže do gledalca, je koncept, odslikavajo življenje posameznika z margine, ki na Ljubljano gleda drugače kot njeni polnokrvni prebivalci; ki se ne more zateči nikamor razen v parke, ob Ljubljanico in na druge javne prostore. Dodana vrednost pa so nedvomno Anoirjevi pripisi k fotografijam, ki v nekaj stavkih povedo pretresljivo bistvo, na primer: »Ta prostor je dober za vzrejo kokoši, ne pa za namestitev migrantov,« ob fotografiji centra za tujce v Postojni ali »Nikoli nisem bil na ladjici na tej reki. Mislim, da je draga in me je sram vprašati, koliko stane, da bi se peljal. Bi se pa rad,« ob fotografiji ene od turističnih ladjic, ki vsak dan vozijo gor in dol po Ljubljanici. »Nazaj nočem, naprej nočem, tukaj pa ne morem biti. Pa bi rad bil,« je o svojem življenju v Ljubljani za Tukaj smo povedal Anoir. »Ne razumejo, od česa sem zbežal. Ne razumejo, kako je živeti v revščini v takšni državi, iz kakršne sem. Kakšnemu izkoriščanju in poniževanju sem bil izpostavljen. Vse, kar si želim, je, da bi lahko živel tukaj in delal.«

Ko je okreval, je bila ena redkih radosti zanj možnost, da je sedel ob Ljubljanici, opazoval njeno valovanje, ptice in mimoidoče ter sanjal. Zdaj pa so mu vzeli še to.

Njegove fotografije niso le njegovo tragično pričevanje, ampak opomin na problematiko vseh beguncev, vseh pribežnikov, ki se znajdejo v podobnih vicah. Z množičnim zavračanjem prošenj za azil, kar je pred kratkim obravnavala tudi prodorna gledališka predstava Žige Divjaka Gejm, birokratskim izključevanjem in drugimi oblikami preprečevanja legalizacije Slovenija ustvarja nove izbrisane, opozarja Delovna skupina za azil. To so vsi, ki jim je kdaj poteklo dovoljenje za bivanje in si niso mogli urediti novih dokumentov, napoteni delavci, ki so jim bile prekinjene pogodbe in niso mogli zapustiti države, begunci, ki jim je potekel status in se nimajo kam vrniti; med njimi so tudi zavrnjeni prosilci za azil, ki ostanejo na slovenskem ozemlju z odločbo o deportaciji. Ker se v domovino zaradi nevarnosti ne morejo vrniti, policija pa prisilne vrnitve ne more takoj udejanjiti, po več let ostajajo v procesu deportacije in v tem času nimajo ne delovnega dovoljenja ne zdravniške oskrbe ali socialne pomoči. Edina možnost nastanitve je center za tujce, tako rekoč zapor, kjer doživljajo psihološki pritisk, da bi podpisali papirje za lastno deportacijo.

To se ta hip dogaja tudi Anoirju, ki je odprtje razstave spremljal izza rešetk centra. Pa četudi velja, da je zaprtje v postojnski center za begunce najstrožji ukrep, ki naj bi doletel samo tiste, ki so begosumni ali kako drugače ogrožajo sebe ali druge. Sodišče je pred kratkim ravno zaradi tega odločilo, da bi ga morali izpustiti, vendar je policija delovala mimo tega – izdali so mu še ostrejšo odločbo in ga tako do nadaljnjega zadržali v centru za tujce. Svetle prihodnosti zanj trenutno ni, obstajata le dve možnosti: oblasti bodo našle način, kako ga deportirati, ali pa ga bodo vendarle ponovno izpustile iz Postojne na cesto brez potrebnih dovoljenj za normalno življenje. Če se zgodi to, bo z margine – iz parkov, z nabrežij Ljubljanice in s klopi – še naprej spremljal meščane, ki študirajo, delajo, se sprehajajo in nazadnje vračajo domov. Anoirju B. pa dóma v Sloveniji očitno ni dovoljeno ustvariti.