Umetnost je provokacija

V soboto je bilo v Pismih bralcev v Sobotni prilogi Dela objavljeno pretresljivo pismo Laure Orel, soproge pisatelja in prevajalca Uroša Kalčiča, vrhunskega ustvarjalca, prejemnika najvišjih državnih in strokovnih priznanj. Tako kot velika večina kulturnih delavcev je bil tudi Uroš Kalčič samozaposlen v kulturi in odvisen od vsakokratnih projektov, pri katerih je sodeloval. Ko se je januarja letos upokojil, je njegova pokojnina za več kot 40 let delovne dobe, torej za polno delovno dobo, znašala le okoli 550 evrov, čeprav gre za vrhunskega, zelo plodovitega ustvarjalca, ki je za svoje delo prejel nagrado Prešernovega sklada (1998) in Sovretovo nagrado (2018).

A obstaja korektiv. Minister za kulturo lahko ustvarjalcem, ki so pomembno prispevali k slovenski kulturi, in Kalčič s svojim opusom nedvomno sodi mednje, dodeli republiško priznavalnino in jim prejemke dvigne na 877,94 evra. Kalčič je zato marca na ministrstvo za kulturo poslal vlogo. Čakal je in čakal. In čakal. Samo odgovor je želel. A niso mu niti odgovorili. Odgovora ni dočakal, saj je v začetku oktobra, po sedmih mesecih čakanja, umrl.

Zgodb o ignoranci in aroganci ministrstva za kulturo, kakršna je Kalčičeva, je na področju kulture letos žal ogromno. Ne le upokojeni umetniki, tudi mnogi delovno aktivni ustvarjalci so letos čakali in čakali na pošto z ministrstva, medtem pa ostali povsem brez prihodkov in z vse večjim minusom na računu. Potem ko jih je že prizadela pandemija, ki je kulturni sektor po vsem svetu dodobra opustošila, se je ministrstvo za kulturo, ki ga od marca vodi Vasko Simoniti, namreč odločilo, da bo delavce, za katere je pristojno, sredi krize vseh kriz še dodatno kaznovalo; za pol leta in še več so zaustavili vsa izplačila, vse razpise, tudi programske, izdajo vseh odločb, tudi tistih o plačilu socialnih prispevkov s strani države, zaustavili so skorajda celotno sofinanciranje kulture, predvsem nevladnega sektorja in samozaposlenih, katerih preživetje je zaradi specifičnosti naše države, tudi zaradi njene majhnosti, v veliki meri odvisno prav od javnih sredstev. S tem so več tisoč ljudi, ki so bili zaradi pandemije že tako ogroženi, pahnili v revščino, stiska je velika, razmere pa že tako alarmantne, da marsikateri kulturni delavec preprosto ne zmore več nahraniti svoje družine.

Kulturni sektor je trenutno ena naših tiktakajočih socialnih bomb. Na to kulturniki opozarjajo že mesece, potihem in na glas, z apeli in protestnimi akcijami pred ministrstvom za kulturo. Prav zato, da bi bili vendarle slišani, so se ob petkih udeleževali protivladnih protestov. A ministrstvo je ob vseh teh opozorilih, ob vseh teh akcijah ostajalo tiho. Kot da mu za stisko ljudi, za katere bi moralo v krizi še posebej skrbeti, ni mar. Počasi smo sicer dočakali nekaj ukrepov, denimo temeljni dohodek za samozaposlene, ki so ga tudi sami kulturniki pozdravili, a sistemskih sektorskih rešitev za vsa ustvarjalna področja, ki so različno prizadeta, še vedno ni. Kajti namesto z njimi se na ministrstvu raje strastno ukvarjajo z vsem drugim. Predpise spreminjajo tako, da bodo javna sredstva po novem lahko delili po političnem ključu in ne več strokovnem. Medijsko zakonodajo spreminjajo tako, da eklatantno ogroža neodvisnost medijev. Dosedanji direktorji nacionalnih muzejev in galerij doživljajo verižno čistko, pri kateri je kompetentnost postranskega pomena. Neodvisno kulturo in kritično misel iz hiše nevladnikov na Metelkovi 6 mečejo na cesto. Gre za temeljit in celovit obračun s širšim področjem kulture.

V tem kontekstu moramo razumeti inštalacijo, ki se je prejšnji petek nenadno pojavila pred poslopjem ministrstva za kulturo. Zgodilo se je bliskovito. V manj kot petih minutah. Prinesli so šest pisalnih miz s pripadajočimi stoli, na vsako so postavili list z imenom uslužbenca, ki je na hrbtni strani skrival slogan (»Smrt umetnosti«, »Pohojsajmo filme«, »Zasužnjimo RTV«, ipd.), in čez vse skupaj zlili vedro rdeče barve. Kakor hitro so prišli, so tudi odšli, in za seboj pustili le krvavečo umetniško inštalacijo – krvavečo kulturo, ki ji usodne rane zadajajo zaposleni na pristojnem ministrstvu, najbolj pa tistih šest poimensko izpostavljenih: Vasko Simoniti, Ignacija Fridl Jarc, Mitja Iršič, Alenka Gotar, Miro Petek, Vesna Jurca Tadel. Torej vodstvo ministrstva, zaslužni kadri SDS in nekateri birokrati.

Gverilska inštalacija Akril ni voda je seveda provokacija. Z njeno postavitvijo, ki je trajala le kratek čas, do prihoda policistov, pa se je zgodilo nekaj, kar se ob vseh letošnjih kulturniških apelih in protestnih akcijah ni: dočakali smo skoraj takojšen odziv, odzval se je sam minister Simoniti. V nedeljo zvečer je javnost obvestil, da so šle stvari predaleč. Inštalacijo, v kateri rdeča barva simbolizira kri, je razglasil za grožnjo s smrtjo sebi in svojim sodelavcem, policijo pa pozval, da avtorje najde in kaznuje, saj segajo po »totalitarističnih metodah« in ne premorejo »niti trohice človeške empatije«. Simonitijev odziv je višek cinizma. Vse to, kar očita avtorjem inštalacije, kulturniki že vseskozi očitajo njemu in njegovim sodelavcem. Vendar je takšen spin pričakovan, je skladen z delovanjem stranke SDS, je celo do pike enak odzivu predsednika vlade Janše ob protestnem plakatu z napisom »Smrt janšizmu«, ki prav tako očitno ni bil grožnja s smrtjo, temveč izraz nestrinjanja z njegovo politiko.

Umetnost mora prevpraševati svet, mora si zastavljati vprašanja, iskati odgovore, mora tudi provocirati. Umetniške provokacije so bile v zgodovini vedno znova trn v peti oblastnikom, sploh če so uspešno drezale v njihove nevralgične točke. Enkrat je tako vse druge teme izpodrinilo ime glasbene skupine Laibach, pač Ljubljana po nemško, drugič plakat Novega kolektivizma, ki so ga oblikovalci ob štartu štafete mladosti spretno podtaknili oblasti rajnke države in je bil pravzaprav predelan nacistični plakat.

S tem, ko se je na inštalacijo odzval in jo kritiško ovrednotil, so ga njeni avtorji pravzaprav ujeli v past.

Spet tretjič je na udaru naslovnica Mladine, na kateri Tito preseka nacistično zastavo, ali pa naznanilo smrti Slobodana Miloševića na zadnji strani Mladine. Potem je bil na udaru gledališki režiser Oliver Frljić, naslednjič gledališki režiser Jernej Lorenci. Predlani je madžarsko veleposlaništvo slovenskemu zunanjemu ministrstvu poslalo verbalno noto zaradi »politično neodgovorne naslovnice Mladine«, na kateri je nagrajenec Prešernovega sklada Tomaž Lavrič na karikaturi upodobil Viktorja Orbána z dvignjeno desnico in v družbi članov SDS Janeza Janše, Milana Zvera in Branka Grimsa, ter prosilo za »pomoč pri preprečevanju podobnih incidentov v prihodnje«. V torek so se primerljivega podviga lotili evropski poslanci iz strank SDS in SLS ter evropsko komisarko za vrednote Vero Jourevo zaprosili za zaščito ministra Simonitija pred kulturniki.

A vsakič, ko se na umetniške provokacije odzove politika, stopi na spolzek teren. Le korak jo namreč še loči od tega, da začne sama odločati o tem, katera umetnost je primerna in katera ne, katera je kakovostna in katera ne. Še zlasti spolzek teren je to za ministra Simonitija, ki pravilnik o strokovnih komisijah ravnokar spreminja tako, da bi povozil stroko in sam pridobil odločilno besedo pri tem, katero umetnost bo ministrstvo v prihodnje financiralo in katero ne. S tem, ko se je na inštalacijo odzval in jo kritiško ovrednotil (»Njihovo početje ni nikakršno umetniško dejanje, ampak odkrita in nedvoumna grožnja s smrtjo«), so ga njeni avtorji pravzaprav ujeli v past. Dregnili so v šibko točko. Izsilili so odgovor na vprašanje, kako bo ministrstvo v prihodnje odločalo o razdeljevanju sredstev.

Zato ni pomembno, zakaj je na inštalaciji rdeča barva, ni pomembno, zakaj niso gverilci raje izbrali kakšnega drugega, bolj subtilnega sporočila. Dejstvo je, da je bila provokacija potrebna, da so kulturniki sploh dočakali ministrov odziv. Šele s provokacijo pa je avtorjem inštalacije kulturo končno uspelo pripeljati tudi v žarišče in jo uvrstiti med najpomembnejše politične teme. A kot bi dejal Simoniti, tekoči posli tečejo, napad na širše področje kulture se nadaljuje, gverilski podvigi se nadaljujejo.