Asiana Jurca Avci, umetnica, ki oživlja mrtve cvetlice

Na njeni nedavni razstavi So this is it? (A to je to?) v projektnem prostoru Fotopub je obiskovalce ob uokvirjenih cvetličnih printih pričakal mlad, entuziastičen kustos, ki jih je vljudno pozdravil, popeljal po prostoru, navrgel kakšno zanimivost, in če se je kateri od njih odločil za nakup kakšnega dela, zadovoljno pokimal, češ, odlična izbira. Četudi je vse skupaj delovalo pristno, je šlo za performans, rahel posmeh prodajni umetnosti. Razstava in vse, povezano z njo, je bilo skupaj z njenim brendom AJA, v okviru katerega printe svojih fotografij cvetlic tiska na majice in puloverje, pravzaprav praktični del njenega magistrskega dela na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, projekt z naslovom Produkcija vrednosti in vrednost reprodukcije. V njem se sprašuje, kako naj umetnik ustvari nekaj, kar je iskreno in za čemer stoji, hkrati pa doseže še, da imajo njegovi izdelki vsaj približno komercialno vrednost. Kako slediti trendom umetniškega trga, vseeno pa se jim ne podrejati?

V bazenu hiperprodukcije, ki v mainstream pogosto izstreli umetniška dela brez vsebine, ki so samo videti dobro, bolj konceptualno naravnane umetnike pa pušča, da životarijo, je to zelo težko. A zdi se, da je Asiani Jurca Avci prav s cvetličnimi printi, ki so rdeča nit tako njenih umetniških del kot znamke AJA, uspelo odkljukati obe kategoriji. Priljubljenost generičnih cvetličnih vzorcev na slikah, oblačilih in različnih dodatkih ni nič novega, toda njene cvetlice imajo zgodbo. Analogne fotografske podobe, ki se pojavljajo na njenih printih, nabira že leta. Njena mama je, v času, ko sta še živeli skupaj, domov ves čas prinašala sveže šopke, ki so med njenimi dvotedenskimi obiski očeta v Istanbulu oveneli, umetnica pa jih kljub temu ni odvrgla v smeti, ampak ovekovečila v nekakšnem fotografskem ritualu. Četudi so cvetlice mrtve, so – ironično – še zmeraj videti privlačno, lajkabilno, torej takšne, da bi jih ljudje imeli doma na steni ali pa na oblačilih. Še ena dodana vrednost pa je tehnika, s katero printe ustvarja: pusti jih na primer na dežju, dovoli, da jih opljuska morska voda, liste polaga v vodo ali pa sama kaplja vodo nanje. Različni načini dovajanja vode pripeljejo do unikatnega razlivanja barve ter vsakič avtentičnega končnega izdelka. Če stvar še malo bolj konceptualno zapakiramo, bi lahko dejali, da z dovajanjem vode podobam mrtvih cvetlic te ponovno oživlja.

Prvih sedem let življenja (rojena je leta 1992) je zaradi službe očeta, ki je turške narodnosti, preživela v Londonu, kjer se je naučila, kaj pomeni to, da je umetnost del vsakdana. Z družino so pogosto obiskovali galerije in tam opazovali druge družine, starejše pare, študente umetnosti in turiste, ki so konce tedna preživljali na enak način. Spominja se, da je že od nekdaj izrazito vizualno naravnana. Pri tem so jo vedno spodbujali tudi starši, oba sta prav tako vizualca, arhitekta. Čeprav je potem v Ljubljani obiskovala gimnazijo s poudarkom na naravoslovju, je svojo potrebo po umetnosti zapolnjevala drugje, bodisi z družbo izven nje ali petjem v bendu. Po gimnaziji se je v celoti posvetila umetnosti, predvsem fotografiji, ki jo je ne nazadnje tudi študirala.

Poznana je tudi po zinih, samoizdanih, dnevniških kompilacijah teksta in fotografskih motivov, ki jih je ustvarjala, preden je začela oživljati mrtve cvetlice (čeprav so bile tudi na teh fotografijah pogosto ovenele rože). Širšo prepoznavnost pa je dosegla s fotoknjigo Tendertits (2017), iskrenim posvetilom trem najboljšim prijateljicam. V njej je želela z ustvarjanjem filmske vizualne narative iz hipnih posnetkov vsakodnevnih trenutkov, ki so imeli pogosto izrazito atmosfero v smislu svetlobe ali kompozicije, pokazati, da je lahko snapshot v nekem kontekstu, kot je na primer knjiga, prav tako odprt za interpretacijo, kot so podrobno načrtovane režirane fotografije. Fotoknjiga, ki je nekakšen družinski album, poklon mladim ženskam, ki jih umetnica ljubi in občuduje, je zajahala val pop feminizma in bila razstavljena na številnih mestih, denimo beograjskem knjižnem sejmu, v ljubljanskih galerijah Dobra vaga in Alkatraz, celjski galeriji Račka ter celo v sklopu okrnjene oblike razstave slovenskih fotoknjig in fotozinov v ZDA.

Asiana Jurca Avci upa, da bo po ponovnem odprtju kulturnih ustanov še kakšnega gostovanja deležna tudi njena zadnja razstava So this is it?, saj želi iz svojih mrtvih cvetlic ustvariti nekakšen kultni objekt. Idej je nešteto, pa tudi mest, kjer bi se lahko pojavile. Na primer na ulici, tako da bi printe polepila po zidovih in pustila, da jih moči dež. »Ena ideja za produkt so bili tudi kompleti, v katerih ljudje dobijo sveže printe, zraven pa stekleničko vode, krpico in navodila, da lahko sami ustvarijo svoj unikatni print,« pravi. In doda: »Všeč mi je, da pri načrtovanju ne vidim konca – izhajam iz nečesa izjemno preprostega, projekt pa postaja vedno bolj kompleksen.«